Vsak človek ima posebno zgodbo. Sarina govori o tem, kako je biti posvojenSara Mirtek je gimnazijka. Lahko bi jo opisali kot navdušeno glasbenico, pevko, ljubiteljsko fotografinjo. Je umetniška duša. In optimistka.
Čez nekaj mesecev jo čaka matura, začrtane pa ima tudi nadaljnje cilje: želi se vpisati na študij socialnega dela, za drugostopenjski študij pa bo izbrala smer zakonske in družinske terapije. Na izbiro njene akademske prihodnosti je močno vplivala njena življenjska zgodba.
Sara, kakšna je vaša zgodba?
Izhajam iz posvojiteljske družine. Starši so me posvojili praktično takoj po rojstvu, ko sem imela 12 dni. Moji biološki starši izhajajo iz družin, v katerih sta vladala alkohol in nasilje. Tudi sami so podlegli tem vzorcem. Biološka mama se je odločila, da mi podari življenje. A je ugotovila, da zaradi razmer, ki so bile takrat zelo težke, ni zmožna skrbeti zame. Skupaj sta se odločila, da je zame bolje, da odraščam drugje. Danes sem jima za to hvaležna in vem, da je bila to najbolj preudarna odločitev, ki sta jo nekoč sprejela.
Preberite še:
Zgodba o posvojitvi: “Biološke mame ne obsojam, ampak sem ji hvaležna”
Kaj pa vas je privedlo do odločitve, da nam boste zgodbo predstavili?
Položaj posvojenega otroka ni tako pogost oz. ljudje te teme še ne poznajo, si o tem ne upajo govoriti. Mogoče je tudi še tabu tema. Mislim, da če se mi, ki imamo tako zgodbo, izpostavimo in na dogodke, ki so se nam zgodili, gledamo s hvaležnostjo, tudi ostalim stvari ne bodo tako samoumevne. To je vodilno sporočilo.
Želim pomagati tistim, ki imajo podobno zgodbo. Če kdo potrebuje kakršnokoli pomoč, izkušnje, kako priti do bioloških korenin, sem mu pripravljena dati informacije.
Kako so vam starši povedali, da ste posvojeni?
Ko sem bila v vrtcu, so vsi imeli svoje slike iz porodnišnice. Jaz jih nisem imela, zato sem mami doma vprašala, zakaj jih nimam. Potem mi je razložila, da me je rodila druga gospa. Takrat tega še nisem popolnoma razumela, ampak sem postopoma to začela dojemati in s tem živeti. Ko sem vedela, kaj pojem biti posvojen pomeni, so mi tudi doma dokončno pojasnili, kako je bilo.
Potem pa so me informacije o tem vedno bolj zanimale – kdo so moji biološki starši, ali imam kakšnega brata oziroma sestro. Na centru za socialno delo, kjer so obravnavali moj primer, so mi veliko pomagali z informacijami, tudi ko sem želela spoznati biološke starše.
Torej ste ju srečali. Imate s katerim od njiju stike?
Spoznala sem ju leta 2016, ko sem končala 1. letnik. Najprej sem spoznala mamo, potem dva brata in nazadnje še očeta. Mama in oče sta še skupaj. Odnos med njima je zapleten; zaradi odvisnosti in manipulacij. Sicer pa sta me zelo lepo sprejela.
Za posvojitev sta se odločila, da mi omogočita boljše življenje. Na začetku se mi je zdelo, da sem prikrajšana za bratovske in sestrske odnose, ker sem bila sama in nisem imela družbe. Ko sem postopoma spoznala, kakšne so bile razmere tam, sem postajala vedno bolj hvaležna, da sem tukaj. Če bi živela tam, ne bi bila ista oseba, kot sem danes. Ne bi mi bile dostopne enake vrednote in mogoče enaka količina ljubezni, kot mi je sedaj.
Imamo občasne stike, kakor kdo čuti, kakor komu ustreza. Vse poteka prostovoljno, kadar se dogovorimo, se dobimo na kavi. Smo odprti eden do drugega. Ko smo v težavah, si priskočimo na pomoč.
Preberite še:
18-letnica, ki je ignorirala svoje prijatelje in namesto splava izbrala posvojitev
Kako pa so vam biološki starši pojasnili svojo odločitev?
Da so starši alkoholiki, sem izvedela na centru za socialno delo. Oba pa sta mi tudi povedala, kakšne so bile okoliščine. Tudi zato sta me hotela spoznati, da bi ju bolje razumela. Tako, kot sta se odločila, sta se odločila prav.
Alkohol je odvisnost. Če se je konkretno ne lotiš, če cela družina ni v terapevtskem odnosu, se je ne da znebiti.
Kolikor sem brala, se bolj izobraženi za to odločitev odločajo manj. To pa seveda ni odvisno od genov, temveč od vzgoje. Če te naučijo, kako reševati spore, če se skregaš, kaj narediti, da se ne obračaš na alkohol, kajenje … da probleme razčistiš s sabo.
Zelo mi je pomembno odpuščanje, nanj gledam kot na življenjsko držo, ki bi jo vsak mogel imeti. Šele ko se trudiš, da boš odpustil (ker to, da si posvojen, ni majhna stvar, ki se ti zgodi – ostane rana), ko ti to odpustiš, nastane prostor, da imaš te ljudi spet rad in začneš normalno delovati. Usluge ne narediš le človeku, ki mu odpustiš, ampak predvsem sebi, ker nosiš manjše breme – počutiš se svobodnejšega.
Srečali sta se tudi obe moji družini. Moji starši na to gledajo s hvaležnostjo in občudovanjem, da kljub težki situaciji daš življenje otroku, kar je velika stvar. Tudi onadva sta velika optimista in sta zelo razumevajoča. Mislim, da so se razumeli, pogovorili o nekaterih stvareh, ki so jih tudi biološki starši želeli izvedeti od mojih staršev, navsezadnje sta z mano 18 let.
Preberite še:
Posvojitev, ki je 11-letnemu dečku spremenila življenje
Kako se spominjate otroštva in odraščanja?
Odkar sem na svetu, vem, da sem posvojena, zato to zame ni neko presenečenje ali kaj posebnega, kar bi mi predstavljalo težavo. Ko sem bila rojena, so me sorodniki zelo dobro sprejeli. Starši so mi povedali, da niso mogli sproti pogostiti vseh, ker so obiski prihajali tako pogosto.
Preberite še:
8 zvezdnikov, ki so posvojili otroke
So kdaj proti vam poletele kake opazke?
Zaradi tega nisem bila nikoli šikanirana ali pa da bi me kdo poniževal. Situacija mi bolj predstavlja izziv, da bom, ko se bom vpisala na študij socialnega dela, to področje lahko bolj obvladala in razumela.
Me pa dojemajo različno. Nekateri se bojijo vprašati, drugi vprašajo pa potem morda obžalujejo in se sprašujejo, ali so storili prav. Ni me sram živeti s tem, to sem jaz.
Preberite še:
Rekli so ji, da je njena hči mrtva. Zdaj sta se našli po 69 letih
Kaj bi svetovali staršem, če se znajdejo v podobni situaciji, kot so se vaši biološki starši?
Z vidika otroka bi jim predlagala, naj gledajo na dobro otroka. Če se že morajo kregati oz. ne strinjati, naj to delajo tako, da jih otrok ne vidi. Boleče je, če moraš gledati starše, ki se kregajo. Jaz sicer nimam te izkušnje, verjamem pa, da ni enostavno. Predvsem pa da otroku ne povzročajo občutka krivde. Če si posvojen, že avtomatsko nosiš ta občutek krivde, zato naj ga ne povzročajo še dodatno.
Iz srca pa sem hvaležna mojim staršem, ki zame skrbijo že celo življenje. Opravljajo plemenito dejanje in poslanstvo, ki ga ne bi zmogel kar vsak. Sprejela sta me odprtega srca in mi omogočala vse in še več. Vedno sta me tudi podpirala v mojih korakih in odločitvah, predvsem glede biološke družine.
Preberite še:
Anksioznost, zloraba, bes, misel na samomor: “Iskala sem varnost”
Preberite še:
Zgodba male deklice, ki je zaradi raka umrla, a še prej spremenila svet
Preberite še:
Slovenski genij, ki je spremenil evropsko zgodovino
