V pripravi na veličastno veliko noč “se posti” celo liturgija Za postni čas je značilno tudi to, da v liturgiji nista dovoljeni niti hvalnica, ki jo poznamo kot slavo (Slava Bogu na višavah), niti aleluja, ki jo pojemo pred evangelijem (z nekaj redkimi izjemami).
Zakaj?
Prvič, slava je hvalnica, ki slavi Gospodov prihod in so jo ob Kristusovem rojstvu prepevali angeli. Cerkev se v postu v duhu vrne v čas, ko je Božje ljudstvo živelo v izgnanstvu in je čakalo na prihod Mesije, ki jih bo rešil. Gre za podoben čas pričakovanja, kot je advent, toda namesto pričakovanja Kristusovega rojstva iz Device Marije, kristjani pričakujemo Kristusovo drugo rojstvo iz groba.
Preberite še:
Vse, kar morate vedeti o pepelnici
Drugič, v istem duhu izgnanstva se Cerkev pridruži Mojzesu in Izraelcem, ko štirideset let tavajo po puščavi. To je čas hudega trpljenja in očiščevanja, čas, ko se verniki združijo skupaj, rekoč: “Kako bi mogli peti Gospodovo pesem na tuji zemlji?” (Ps 137,4). Beseda aleluja izvira iz hebrejskega izraza, ki pomeni “hvalite Gospoda”, in jo zato v postu opuščamo.
Z molitvijo in postom do veselja velike noči
V postu se ne osredotočamo na veselje, ampak na obžalovanje svojih grehov in tistih stvari, ki nam onemogočajo, da bi imeli pristen odnos z Bogom. Ko jih z molitvijo, postom in dajanjem miloščine premagamo, se ob veliki noči spet lahko veselimo. Ne praznujemo le Kristusovega vstajenja, ampak tudi svoje vnovično rojstvo v duhu.
Podobno kot žena pred porodom občuti bolečino, tako tudi kristjani “zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa” (Rim 8,23).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
6 olj, ki so mnogim prinesla čudežno ozdravljenje
Preberite še:
Misli Bogdana Žorža o družini in vzgoji navdušujejo tudi danes
Preberite še:
Zdravilo sv. Bazilija, s katerim uničimo greh v svojem življenju