Stanisława Leszczyńska se je rodila leta 1896 v mestu Lodž, ki se danes nahaja v osrčju Poljske. Ko je imela 12 let, so se njeni starši odločili za selitev v Rio de Janeiro, vendar so se že čez dve leti vrnili v njeno rojstno mesto. Leta 1916 se je poročila z loškim tiskarjem Bronisławom Leszczyńskim in skupaj sta se preselila v Varšavo. Tam se je izobrazila za babico; nato sta se vrnila v Lodž, kjer sta skupaj vzgajala štiri otroke.
Obsojena na taborišče
Po izbruhu druge svetovne vojne so v Lodžu Nemci postavili drugi največji geto v celi Evropi. Družina Stanyslawe se je odločila pomagati Judom s hrano in lažnimi dokumenti, zaradi česar jih je kmalu aretiral gestapo. Dva sina so poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen–Gusen, Stanisławo pa skupaj s hčerko Sylwio v Auschwitz–Birkenau. Mož je umrl v varšavski vstaji.
Preberite še:
Fotografija, ki je pomagala končati vojno v Vietnamu
Stanysława je v taborišče pretihotapila dokumente, ki so potrjevali njeno izurjenost v poklicu. Ko je izvedela, da je nemška babica zbolela, je pristopila k zdravniku in se ponudila za delo. Zdravnik jo je kljub njeni drzni potezi sprejel.
V Poročilu babice iz Auschwitza je zapisala: “Do maja 1943 so bili otroci, rojeni v taborišču, okrutno umorjeni: utopili so jih v sodu (…). Po vsakem porodu (…) so babice zaslišale pljusk vode. Kmalu zatem je lahko mama videla otrokovo telo, ki so ga vrgli pred stavbo podganam.”
Vsi novorojenčki morajo umreti
Stanisława je prejela ukaz, da morajo vsi novorojenčki umreti, saj so ženske potrebovali za delo. Ukazu se je uprla – in pravi čudež je, da je ostala živa. Pomagala je pri porodu okoli tri tisoč otrokom, od katerih noben ni bil mrtvorojen, prav tako pod njenim varstvom ni umrla niti ena porodnica.
Preberite še:
Zaljubljenca iz Auschwitza – našla sta se po 39 letih
Porodi so potekali na cevi ob baraki, po kateri je bilo speljano gretje. Namesto povojev je imela umazano odejo, ki se je premikala od vseh uši, ki so bile na njej. Ženske so plenice sušile na svojih trebuhih ali stegnih, saj se je njihovo obešanje po barakah kaznovalo s smrtjo.
V taborišču so se otroci proti vsem napovedim rodili živi, lepi in debelušni. Vendar jih je po spominih Stanislawe taborišče preživelo zgolj okoli trideset. Več sto, ki bi se lahko izdajali za “Arijce”’, so jih dali v posvojitev nemškim družinam ali pa jih poslali v sirotišnice, okoli 1500 jih je utopila nemška babica s svojo pomočnico in okoli 1000 jih je umrlo zaradi mraza in lakote.
Angel dobrote
Zapornice so Stanyslawo imenovale mama in angel dobrote, ki se je, kot je zapisala Elżbieta Salomon, ena izmed žensk, ki je povila v Auschwitzu, spustil k njim, da bi dal vedeti novim generacijam, da je tudi tam, med vso srmtjo, bedo in umazanijo Marija v črtasti obleki rodila Jezusa. Vsakega novorojenčka je Stanyslawa takoj krstila.
Preberite še:
Sestra Miriam: dominikanka, ki je pomagala odkriti DNK
Kot babica je v taborišču delala do njegove osvoboditve januarja 1945. Po tem se je z otroki, ki so se vrnili iz taborišč, naselila v Lodžu in nadaljevala poklic babištva.
Umrla je 11. marca 1974, leta 1992 pa se je začel proces za njeno beatifikacijo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
Preberite še:
Jure in Luka Sešek med zbadanjem in občudovanjem: Družina je za nas nedotakljiva vrednota
Preberite še:
Morda je težko verjeti, ampak je res: danes je več mučencev kot v prvih stoletjih Cerkve
Preberite še:
4 pozitivni pristopi, ki lahko pomagajo pri vzgoji otrok
