“Če bi slučajno pristal pri vratih pekla, se ne bi mogel s čim zagovarjati. Upal sem le, da bi se me Bog usmilil,” pravi
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Medtem ko je glasno bral iz svojega zvezka, se je Bobby Love od časa do časa na glas useknil in si obrisal oči. Duhovnik ga je zbrano poslušal. V zvezku je bilo podrobno opisanih petindvajset let zlorabe drog in alkohola, spolnih ekscesov in ločitvenih postopkov. Love je prizadel na ducate ljudi.
Preberite še:
Spreobrnjeni metalec na onkologiji. Na terapiji moli in evangelizira v bolnišnici
Zdaj je o vsem tem prvič spregovoril na glas. Ko je prišel do konca seznama, je dvignil glavo, ki mu je med branjem slonela na tetoviranih rokah. Pričakoval je, da bo duhovnik vzel telefon in poklical številko za nujno pomoč. A James Coleman, župnik župnije sv. Jožefa v kraju Salem v Oregonu, je le pripomnil: “Je to vse?”
Love, presenečen zaradi njegove reakcije, je bil celo malo užaljen. Menil je, da si lista njegovih grehov zasluži dokaj strožji odgovor. A kazalo je, da je duhovnik pri spovedih slišal še hujše stvari, in skesanemu spokorniku je dal odvezo in pokoro, ki se je zdela mnogo prelahka za desetletja tovrstnega razvrata. Zato je tudi Love vprašal: “Je to vse?” A tako zlahka je vendarle ni odnesel. “Šel boš tudi v katehumenat za odrasle,” je dejal duhovnik. “Bog ima načrt zate.”
“To bi bila vozovnica v eno smer”
Love je bil rojen v premožni katoliški družini. Živeli so v Teksasu in Misisipiju in Bobby je imel še dve starejši in dve mlajši sestri. Zaradi svoje umetniške narave je pogosto prihajal v konflikte s svojim očetom. “Želel sem študirati slikarstvo, a oče je bil proti temu. Negova ideja uspeha je bila povsem drugačna kot moja,” o svoji poti pripoveduje za vocationnet.org. Kot najstnik je zato z očetom sklenil obojestranski dogovor – Bobby mora oditi od doma. Fant je takrat zapustil tudi Cerkev.
Preberite še:
“Stara sem bila 22 let, plesala sem ob drogu, v nedeljo pa sem hodila k maši”
Pri sedemnajstih je tako vstopil v vojsko in tam ostal pet let. Bobby je službo marljivo opravljal, zunaj delovnega časa pa divje ponočeval. Alkohol, mamila in spolnost so bili nepogrešljivi del njegovega vsakdanjika. Imel pa je tudi mesečni ritual – ob prejemu plače si je dal redno izdelati novo tetovažo. Njegovo telo se je kmalu napolnilo z njimi.
Po odpustu iz vojske se je navsezadnje še sam lotil tetoviranja, s katerim je zaslužil tudi po sto dolarjev na uro. A zaradi še več denarja je začel živeti še bolj divje in nezmerno. Postal je suženj svojih razvad. “Prišel sem do točke brezupa.”
Da bi zapolnil praznino, se je trikrat poročil (in ločil) in veliko potoval po Ameriki. V New Orleansu so sredi sončnega torkovega popoldneva brutalno umorili njegovega dobrega prijatelja. Ta šok ga je spremenil. “Zgodilo se je tako hitro in nepričakovano, da sem pomislil: ‘To bi se lahko zgodilo meni. In če bi se mi to zgodilo danes, bi šel v pekel. To bi bila vozovnica v eno smer.'”
Preberite še:
Begala od ženske do ženske: “Jezus, ali bi prišel in postal moj Odrešenik in Gospod?”
Na to novo spoznanje se je odzval tako, kot je bil vajen: čez hrbet si je dal tetovirati napis Usmili se me. “Če bi slučajno pristal pri vratih pekla, se ne bi mogel s čim zagovarjati. Upal sem le, da bi se me Bog usmilil. To je bila moja prva molitev, odkar sem bil odrasel.”
Ni mu bilo jasno, zakaj se kljub denarju in zabavam počuti vedno bolj bedno, in ko je razmišljal o tem, je ugotovil, da je kljub njegovemu priimku Love (ljubezen) njegovo življenje brez ljubezni. “Zavrgel sem bistveni del sebe – družino in vero. Na ta način sem sestradal samega sebe.”
Prosim za spoved in lonec kave
Zapustil je donosno kariero izdelovalca tetovaž, ker ni več zmogel prenašati mnogih nespodobnih podob in izrazov, za katere so ga stranke prosile, naj jim jih tetovira na njihova telesa.
Leta 2006 se je preselil v Salem v Oregonu, a so se težave samo še stopnjevale. “Zgubil sem tovornjak, vozniško dovoljenje in vse prihranke.” Tam je končno dosegel dno. Na poti v program za odvajanje od mamil je skozi avtobusno okno zagledal starejšo žensko, ki je za seboj mukoma vlekla mornarsko vrečo, skoraj tako veliko kot ona. Ko jo je gledal, je ženska padla po tleh. V tej vreči je ugledal podobo lastnih grehov. In čeprav je po odhodu iz Cerkve poskušal z mnogimi verami, se je v tem trenutku spomnil na tisto, v kateri je bil vzgojen.
Preberite še:
Ali Sveto pismo res prepoveduje tatuje?
Ko se je vrnil domov, je vzel zvezek in vanj napisal seznam vseh svojih hudodelstev. Nato je telefoniral v župnijo sv. Jožefa v Salemu in prosil, ali si lahko duhovnik zanj vzame veliko časa ter skuha velik lonec kave.
Po spovedi je začutil novo moč. “Imel sem čisto vest. Vse je bilo zbrisano. Bog mi je dal še eno možnost.” Naredil je še en seznam – seznam ljudi, ki jih mora prositi za odpuščanje. V razmerjih do sester, staršev in bivših žena je še vedno ostajalo veliko bolečine in zamer. Več mesecev je potoval po državi in se opravičeval.
Začel je s katehumenatom. “Tu sem se lahko prvič kot odrasel spoznaval s krščanstvom.” Spomladi 2007 je prejel zakrament birme. Z nasmehom pripoveduje, kako je takrat k maši hodil še z uhani v ušesih in dredi v laseh, izpod dolgih rokavov pa so se videle tetovaže na njegovih rokah. “Starejše gospe v cerkvi so po navadi pograbile svoje torbice in se odmaknile od mene. Ali pa mi niso dale roke pri pozdravu miru. Nekdo me je recimo vprašal, ali sem sploh katoličan.”
Preberite še:
Redovnik, ki nagovarja s čolna
Po katehezah za odrasle se je Love preselil na obalo v Oregonu, da bi tam začel novo življenje. “Pričakoval sem, da se bom poročil, imel družino in vzgajal male skulirane kristjane z malimi lepimi irokezami.” Čakal je, da bo Bog v njegovo življenje pripeljal ženo zanj in ker se to ni zgodilo, ga je čez čas pograbila jeza.
“Ali mislite, da spadam sem?”
Šel se je pritožit k župniku v Newport, ki je izrekel misel, da ima Love mogoče drugačen klic – meniško življenje.
“Pomislil sem, da se mu je zmešalo,” pravi Love. Vzel je brošuro, ki mu jo je dal, in prepoznal opatijo Mount Angel, ki jo je v preteklosti zaradi umetniških razlogov že obiskal. Z motorjem se je zapeljal tja in se prijavil na duhovne vaje za razločevanje – s svojo nenavadno podobo in tveganim življenjepisom.
“Strmeli so vame in rekli: ‘Kaj?’,” se spominja Love.
Odo Recker, odgovoren za poklice v opatiji, priznava, da sprva ni vedel, kaj naj naredi z njim. Nobeden od teh, ki so kdaj vstopili v samostan, ni bil videti takšen in ni govoril na tak način. “Moral sem spoznati, da je to dobro za nas,” pravi Recker. “Moramo biti odprti za Božja presenečenja. Ne smemo se prenagliti v sodbah.”
Preberite še:
Neverna študentka se je zaljubila, se želela poročiti … zdaj pa je redovnica v klavzuri!
“Bil sem zelo odkrit z njimi,” pravi Love. “Meništva tako ali tako nisem imel v načrtu, tako da bi bilo zame v redu tudi, če se ne bi obneslo.”
Med njegovimi prvimi duhovnimi vajami in vstopom v postulat je preteklo celo leto. “Ko sem prvič v koru molil oficij, se mi je vrtelo kot prvošolčku.” Ko je držal knjigo psalmov, so se mu tresle roke. A benediktinska duhovnost mu je čedalje bolj priraščala k srcu. Obril si je lase in brado ter snel uhane, le tetovaže je po posvetu z opatom pustil pri miru, ker so del tega, kar je. Govorijo o jezi, ki jo je občutil nekdaj.
Pojavljali pa so se tudi dvomi in negotovost. Enkrat je potrkal na opatova vrata in ga vprašal: “Ali mislite, da spadam sem?” Opat je mirno odgovoril: “Nihče od nas ne dvomi o tvojem spreobrnjenju. Verjamemo, da spadaš sem.”
Pa tudi skupnost je imela vprašanja zanj. “Nam lahko zagotoviš, da ne boš spet zašel v droge ali alkohol?” ga je odkrito vprašal opat. Tega mu Love ni mogel zagotoviti, a zatrdil mu je, da je že več let čist in trezen in da živi po principu enega samega dne: “Rekel sem mu, da če bom danes in jutri živel tako, kot sem včeraj, bo vse v redu.” Menihi morajo storiti vse, da živijo zmerno. To pravilo mu je v njegovem okrevanju dalo dodatnih moči.
Skrbnik muzeja in zvonov
Love je benediktinec, že odkar je leta 2009 vstopil v samostan. Večne zaobljube je izrekel leta 2014. Svoje novo ime dolguje sv. Andreju Bessettu, ki je bil znan po številnih ozdravljenjih in je priprošnjik v brezupnih primerih.
Namesto da bi zapustil umetnost, zdaj kot ikonograf ustvarja svete podobe. Opat mu je zaupal službo kustosa opatijske umetniške zbirke in muzeja. Zaradi svojih tehničnih spretnosti – te je dobil v vojski in ob vijačenju svojega motorja – je Love tudi skrbnik ogromnih zvonov v visokem zvoniku nad cerkvijo.
“Brat Andre v skupnost prinaša to, kar bi ji moral na svoj enkraten način prinašati vsak menih: željo po spreobrnitvi in željo, da bi ob pomoči drugih bratov lahko živel življenje molitve,” pravi sedanji opat Jeremy Driscoll. Je tudi zelo delaven menih. O svojem preteklem življenju sicer ne mara veliko govoriti, a o njem vseeno pričuje – zaradi milosti, ki mu jo je Bog izkazal. “Vse skupaj je tako neverjetno, da mora biti od Boga. Čeprav nikoli nisem sanjal o tem, da bi postal menih, se mi je v meništvu v bistvu izpolnilo vse, kar sem si od nekdaj želel.”
Avtorica prispevka je Darja Šneberger Brežnik.
Preberite še:
Velika noč pomeni dati svoje srce drugemu
Preberite še:
Tako je katedrala Notre Dame videti po požaru
Preberite še:
7 imen za novorojenčka, ki simbolizirajo pomlad
