Melissa Van Vijk je ustanovila poseben plesni program, namenjen gibalno oviranim in socialno ogroženim otrokomTisti, ki jo poznajo, o Melissi Van Vijk pravijo, da je zelo organizirana. Sama doda, da je tudi odločna, kritična in ambiciozna. Da bi uresničila svoje sanje, se je z Nizozemske preselila v New York in postala plesalka.
Ko je začela poučevati ples, je ugotovila, da bi to lahko postalo njeno pravo poslanstvo. V mislih je imela predvsem določeno skupino ljudi. “Sedela sem na vlaku in ugotovila, da še nisem bila pri uri plesa, ki bi se je udeležila kakšna invalidna oseba. Vprašala sem se, kam bi oni lahko šli na tečaj. Zanimalo me je, ali sploh obstaja kakšna možnost zanje.”
Preberite še:
Najstnica, ki ruši stereotipe o baletnih plesalkah
Razmišljanje o tem jo je privedlo do ustanovitve plesnega programa Born Dancing, ki je namenjen invalidnim in socialno ogroženim otrokom. Pomembno se ji namreč zdi, da tudi oni pridejo v gledališče in ustvarjajo s profesionalci ter spoznavajo zaodrje. “Vemo, da obstaja možnost, da česa podobnega ne bodo mogli izkusiti. Poskušamo jim dati možnost, da vidijo alternativo in izkusijo nekaj drugačnega od tega, česar so navajeni.”
Otroci z različnimi opaznimi in neopaznimi motnjami
Melissa je želela ustvariti organizacijo, ki bo temeljila na domnevi, da za delo z gibalno oviranim učencem ali odraslim ne potrebuješ nujno specifičnega znanja. Prepričana je, da je prav vsak lahko del plesa in del predstave, to pa predpostavlja miselnost, da lahko uspe. Pri tem poudarja: “Če slučajno srečate invalidne osebe, oni so ljudje.”
Preberite še:
Beti z vozička širi veselje, lepoto in dobroto
“Gre za to, da se poskušamo zavedati, kaj posameznik potrebuje ali pa česa ne potrebuje, potem pa tudi za to, da ustvarimo vzdušje za sodelovanje, poslušanje in smisel za humor ter skupno reševanje težav.”
Deluje v najbolj zapostavljenih okrajih
Melissa še posebej želi, da s programom dosežejo tiste, ki niso le invalidi, ampak morda živijo v družinah, ki zaradi socialne stiske nimajo sredstev za posebne terapije, ali pa šolarje, ki obiskujejo šole v nevarnih in revnih soseskah. “V eni od srednjih šol, s katerimi smo delali, je bilo 15 dijakov, ki so prišli v gledališče. Mnogi med njimi, tisti iz Bronxa, niso bili še nikoli na Manhattnu. In od tistih petnajstih je le eden že kdaj prej bil na predstavi v gledališču.”
Preberite še:
Ganljivo: Nevesta je na poroki predvajala posnetek plesa z umrlim očetom
Programi, ki jih pripravljajo, udeležence napolnijo s samozavestjo, gradijo samospoštovanje in širijo obzorja, hkrati pa vedno znova spoznavajo, da so dosegli nekaj, kar se jim je prej zdelo nemogoče.
“To, da lahko delamo skupaj, da lahko delamo z ljudmi, ki govorijo drugačen jezik, ki komunicirajo drugače, ki so invalidi, toda vseeno lahko pridemo skupaj in počnemo nekaj posebnega … mislim in upam, da je to življenjska lekcija, miselnost, način mišljenja, ki ga odnesejo s seboj.”
Miselnost, ki spreminja svet
Prepričana je, da se ne glede na to, na katerem področju delamo, zagotovo najde nekaj, kar lahko storimo, da služimo. Pomembno je, da potrebo, težavo ali pomanjkanje opazimo in prispevamo k izboljšanju situacije.
Preberite še:
4 znamenja, da ste morda duhovno mrtvi
Preberite še:
Frančišek Janez Bonifacio, “mirni svetniček” – ubit zato, ker je bil veren
Preberite še:
Evharistični čudež: sveta hostija je po nekaj dneh zakrvavela
