V tem je lepota zakonske zveze: ni nujno, da opravljava “skupaj” iste stvari, da moliva z istimi besedami, temveč da združiva svoje moči, da usmeriva najine različne sposobnosti in občutljivosti k istemu ciljuEden od nasvetov, ki jih duhovniki pogosto dajo krščanskim zakoncem, je, da molijo skupaj. V tem primeru molitev ne “samo” vodi v dialog med zakoncema in Bogom, ampak tudi odpira k dialogu med možem in ženo: o stvareh, ki jih je včasih težko reči drug drugemu ob običajnem času, se je včasih lažje pogovoriti v trenutku molitve, ko pridejo na dan najgloblja pričakovanja in krhkosti. In v teh trenutkih je z nebeško milostjo mogoče najti način, kako okrepiti zakonsko zvezo.
Preberite še:
“Jezus, objemi me!” Presunljiva molitev devetletnega Manuela, ki je umiral zaradi raka
Redki trenutki skupne molitve
Tudi jaz in Ana vse to dobro veva in sva že doživela. Kljub temu so trenutki skupne molitve oziroma trenutki, ko se odločiva, da bova skupaj molila, dokaj redki. Pogostejši so trenutki, ko se vsak zase obračava k Bogu.
To me ne preseneča posebej: trenutne življenjske razmere od nas v večjem delu dneva zahtevajo, da poskrbimo za delo, zase in za svoje otroke ter za čas, ki bo namenjen molitvi. In kakor nas je naučilo veliko učiteljev vere, je tudi skrb za otroke, tudi poslušanje žene, ki (z omejeno sposobnostjo za povzemanje) pripoveduje o dogodkih dneva, lahko molitev (in pri tem imam srečo, saj mi Ana daje veliko priložnosti). V vsakem trenutku in dejavnosti dneva se lahko zahvaljujemo Bogu, ga slavimo in poslušamo, kaj nam ima povedati o našem življenju.
Knjižica, ki ženi krade pozornost
Pred kratkim je neka založba začela mesečno izdajati knjižico z naslovom “Amen. Beseda, ki vas reši”. Gre za žepni misal, v katerem lahko za vsak dan v mesecu najdete brevir, dnevno božjo besedo, komentar o evangeliju itd. Ana ga že od začetka redno kupuje in uporablja. Torej se zgodi, da zjutraj, takoj ko se zbudiva, med zajtrkom v trenutkih, ko sva skoraj vedno sama, saj takrat otroci še spijo, Ana prvih 10 do 15 minut preživi v družbi tega molitvenika.
Preberite še:
Mama, ki vsako jutro na Instagramu na stotine ljudi spodbuja k molitvi
Moram reči, da me je zadnje čase ta njena “odsotnost” začela težiti.
Seveda je ne krivim ničesar. Vesel sem, da moli, in vem, kako pomembni so ti trenutki za njeno “duhovno” zdravje. In zelo cenim dejstvo, da je za razliko od mene tako odločna in vztrajna v tej svoji molitvi: navsezadnje je na duhovni poti tisto, kar je resnično pomembno, prav vztrajnost in pridobivanje pozitivnih navad.
Seveda pa se mi zdi, da me je nekoliko prizadelo dejstvo, da med redkimi trenutki, ko sva skupaj in sama, ne morem izmenjati z njo nekaj besed.
Molitev zanjo
Potem pa sem nekega jutra, ko sva sedela v dnevni sobi pri mizi, ona z molitvenikom v roki in jaz pred svojo skodelico kosmičev v mleku, spoznal, da bi lahko nekaj storil v teh trenutkih: tudi jaz molil. Ne “z” njo, z njenimi molitvami, ampak “za” njo. Lahko bi molil, da bi se besede, ki jih je brala ali v mislih izgovarjala, spustile v njeno srce in jo spremenile, ker je od njenega spreobrnjenja nekoliko odvisno tudi moje: samo skupaj bova odrešena. Moje nezadovoljstvo, da v tem trenutku ne morem govoriti z njo, je izginilo.
V tem je lepota zakonske zveze: ni nujno, da opravljava skupaj iste stvari, da moliva z istimi besedami, temveč da združiva svoje moči, da usmeriva najine različne sposobnosti in občutljivosti k istemu cilju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
Preberite še:
Kako lahko brez besed pričujemo za vero na delovnem mestu
Preberite še:
Ali poznate tisto o papežu, ki ga ustavi policija?
Preberite še:
Zagate, v katerih se znajdemo samo katoličani
