Lažje delamo opravila, ki privedejo do fizične spremembe, kot so sezidana hiša, sestavljena omara
Preberite še:
“Žena mi teži!”
V družini s petimi otroki, med katerimi še ni najstnikov, je opravkov veliko. Tudi sam sem že kdaj zaslutil strah, da me bodo zasuli, me morda celo uničili, zagotovo pa mi vzeli tisto, kar me kot moškega najbolj motivira – videti rezultate, sadove svojega dela. Koliko bolj motivacijsko je lahko vzdušje na delovnem mestu, kjer razvijamo vizijo, ki ji želimo slediti, si postavljamo kazalnike uspeha, sprejemamo strateške odločitve in izumljamo vedno nove pristope!
Je nujno, da opravki predstavljajo breme?
Pred kratkim smo se z družino preselili iz stanovanja v hišo. Za 7 oseb je 68 kvadratnih metrov postalo že močno pretesnih in po triletnem spoznavanju nepremičninskega trga (za oba z ženo je bila to prva tovrstna izkušnja) nam je veliki met le uspel. Užival sem v primerjavi različnih parametrov pri nepremičninah, snoval načrt, kako od tu in tam pridobiti finance, kako izpeljati prodajo stanovanja, predvsem pa v načrtovanju podrobnosti bivanja v našem novem domu. Gostota opravkov je bila v tem obdobju zame najbrž najvišja doslej, a glej, v tem primeru me to ni motilo. Imel sem vizijo, sanjal sem o spremembi na bolje in opravki so se v teh sanjah kar utopili.
Preberite še:
Krščanski zakon: to je, kako kavalir ljubi svojo damo
Kot moški potrebujem vizijo. Potrebujem sanje. Potrebujem spremembo na bolje. Ko to imam, moje delo postaja veliko bolj smiselno. Nepremičninski premik (ki seveda še vedno traja) je priložnost, ki mi vse to ponuja. Sprememba je vidna. Toda zakaj ne bi takšnega razmišljanja vnesel tudi na druga področja družinskega življenja?
Sanjati o spremembah na bolje
Večina moških najlaže sanja o fizičnih spremembah. Sezidana hiša. Sestavljena garderobna omara. Očiščen avto. Nekoliko bolj slepi pa smo za spremembe v ljudeh in v odnosih. Sem sposoben pomiti posodo ter v to dejavnost vključiti otroka z jasno vizijo, da bo to čez dve leti počel sam? Sem sposoben pospremiti otroka k verouku, ne da bi bil to zame opravek, ampak usposabljanje otroka za to, da bo prihodnje leto k verouku hodil sam? Sem si sposoben po napornem dnevu vzeti 10 minut za koordinacijski pogovor z ženo z vizijo, da bo ta pogovor prihranil vsaj pol ure jutrišnjega časa, ki ga bom morda lahko porabil za počitek?
Preberite še:
10 stvari, s katerimi ženske spravljajo moške ob živce
Vse se začne pri viziji
Verjamem, da to, da sem mož ene žene ter oče petih otrok, ni zgolj naključje. Bog ima z menoj določen načrt, edinstveno vizijo. Drugačno kot s kolegom, ki otrok nima, seveda pa enako pomembno. Kljub vsakodnevni gori opravkov je ena mojih temeljnih nalog to vizijo odkrivati in jo skupaj z Njim in ženo tudi dejavno sooblikovati. Čas, ki si ga vzamem za vprašanja o prihodnosti svoje družine, posameznega otroka, širšega okolja, naših počitnic, našega doma, naših navad in utečenih pravil, je investicija, ki moje življenje iz gore opravkov spreminja v dostojanstveno življenjsko zgodbo.
Sem ter tja naju z ženo vprašajo, kako vse skupaj zmoreva. Moj malo bolj moški pogled je vsekakor ta: velike družine si nisva čisto sama izbrala. Je sad poklicanosti in Bog skupaj s poklicanostjo daje vedno tudi talente. Ponosen pa sem na to, da sva znala to poklicanost doslej razbrati z njegovih ustnic. Upam, da bomo znali vsi trije skupaj sanjati o boljšem svetu tudi v prihodnje. V jasni viziji se opravki utopijo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Deloholik in seksoholik z občutkom manjvrednosti. Bog pa je imel zanj drugačen načrt
Preberite še:
“Kaj je lepše kot gledati na svet še z enimi očmi?”
Preberite še:
11 dejstev o Vatikanu, ki jih verjetno ne poznate
