Unija po vzoru Očeta in SinaKako utrujajoči so lahko naši sestanki! Tako zelo, da se včasih sprašujem o njihovi smiselnosti, rekel bi, da upravičeno, predvsem tedaj, ko se do onemoglosti skušamo osrediniti ob določenih vprašanjih in se nam dolge ure nikakor ne uspe približati drug drugemu. In menda sestanki trajajo še dlje, če vsak človek hodi po svoje – in želi, da vsi drugi hodijo za njim …
Preberite še:
Vera in naši odnosi … in kako jih pravilno razumeti
Nujnost pogovarjanja
Vendar je to pač treba: do utrujenosti sedeti skupaj, da bi skupaj tudi nekam prišli, če želimo ljudje živeti drug z drugim, ne da bi se med seboj poklali, pogovarjati se, veliko se pogovarjati. Ne da bi se razumeli, ampak da bi ostali skupaj. Ker nekaj postane, kadar si skupaj z nekom, nekaj drugega, kot preden si stopil z njim v isti prostor, čeprav se tega ne čuti in mislimo, da smo si tudi po dolgem času še svetlobna leta daleč. Kakor se kamni v reki po dolgih letih trkanja med seboj obrusijo in postanejo prijetno gladki, da ne rečem mehki.
Včasih seveda komu prekipi in ima dovolj napornega približevanja in iskanja ravnotežja pa vstane in gre po svoje. Včasih se komu zgodi kak “brexit”, ko kakor užaljen najstnik v jezi zaloputnemo vrata in se gremo kujat v svoj kot, ker nihče ne želi plesati, kakor mi piskamo. Pa vsi vemo, že od tistih naših prvih odhodov, da je samota najhujša kazen in da je zato vendarle vredno požreti nekaj svojega ponosa, da prideš nazaj, sedeš za mizo in se spet pogovarjaš. Ne, ker bi bilo to prijetno, ampak ker je to nujno.
Preberite še:
11 trikov za odličen prvi vtis
Človeški postanemo skupaj
Edino tako se (p)ostane človek, človeški. Da ostajamo skupaj, “kakor si ti, Oče, v meni, in jaz v tebi” (Jn 17,21). Edinole tako se drug drugemu približujemo v nenehnih oddaljenostih, tako da se trudimo ostati skupaj, za vsako ceno ostati skupaj, “eno”, če uporabim Jezusov besednjak, ali “unija”, da rečem v še bolj razumljivem jeziku.
Ob tem mi na misel prihaja izkušnja Jakobove poti v Santiago, jaz in moji sopotnici smo bili skupaj več kot kdajkoli prej v življenju, tako veliko, da so nam počasi šle pri drugem na živce tudi že malenkosti, kot je dihanje, kot je način umivanja zob. Nikoli prej nisem bil bolj prepričan, da sem v bistvu velik egoist, ki želi, da gre vse samo po njegovo, za vsako ceno, za grdo besedo, za žalitev, za solzo v očeh prijateljice. To spoznanje me je dodobra počlovečilo, pogled v ogledalo, ki sta mi ga nastavili moji sopotnici. Tako je. Samo ko si z nekom skupaj, lahko izveš, kako zverinski si pravzaprav, kako zelo po svoje rineš in kako zelo si skrenil, ko si hodil sam.
Preberite še:
Kako je 5 dni in 150 kilometrov skupnega pešačenja poživilo najin zakon
“Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz” (Jn 17,24), pravi Jezus. Ker je treba biti skupaj. To je edina prava pot, edina prava smer. Samo ko si skupaj, izveš zanjo. Ali pa vsaj to, da je edina napačna smer iti proč, na samo. Tudi to zadostuje.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 22.
Preberite še:
“Princa na belem konju dočaka le princesa, ki stanuje na gradu”
Preberite še:
4 stvari, ki jih nikoli ne smete reči samski prijateljici …
Preberite še:
Kaj je dar govorjenja v jezikih?
