Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Moji najstniki se odvračajo od vere – kaj lahko storim?

TEENAGER'S FAITH
Shutterstock
Deli

Najprej zaupajte v svojo vzgojo in v vse, kar ste jih doslej naučili …

Starši se včasih prestrašimo, ko opazimo, da se naši otroci v določeni starosti (pogosto v začetku najstniških let) začnejo odvračati od Boga in vere, v kateri so bili vzgojeni. V veliki zaskrbljenosti nas bo morda zamikalo, da bi jih “prisilili” – namesto povabili, kar je dosti bolj učinkovito – k obisku svete maše, udeležbi na duhovnih vajah ali skupni molitvi.

Vse prepogosto se to izkaže za zgrešen način, ki ga je preizkusila že velika večina staršev. Zgrešen pravim zato, ker naša skušnjava, da jih k nečemu prisilimo, ne izvira iz naše ljubezni, temveč iz strahu, čeprav se prvi trenutek tega običajno ne zavedamo, saj gre verjetno za podzavestno ravnanje. V njem se velikokrat kaže izguba zaupanja v sadove, ki jih bo obrodila naša verska vzgoja, kakršne so bili deležni v otroštvu. Včasih razkriva tudi našo nevednost, da kot starši ne smemo pozabiti nekaterih pomembnih stvari.

Potreba po povezanosti z “Nekom”

Čeprav je vsak odraščajoči mladostnik edinstven, v resnici vsi iščejo svojo istovetnost kot posamezniki in si prizadevajo za čim večjo samostojnost. Iščejo pa tudi zglede, ki bi jim lahko sledili. In ravno to želim izpostaviti, kajti v tem leži ključ do razvoja njihove duhovnosti.

Vera je sredstvo za razvoj trajne vezi med posameznikom in Sveto Trojico. Čeprav so mladostniki pogosto prepričani, da lahko vse storijo sami in ne potrebujejo nikogaršnje pomoči, obenem občutijo potrebo po povezanosti z “Nekom”, ki jih je ustvaril. Ker mladostniško obdobje zaznamuje intenzivno iskanje, lahko to izkoristimo in jim pokažemo, da je tudi Bog pomemben “zgled”, ki mu lahko sledijo.

TEENAGE GIRLS
Shutterstock

Zakaj je tako pomembno, da mladi odkrijejo to povezanost s svojim Stvarnikom in Očetom in da jih starši na tej poti spremljamo preudarno, potrpežljivo in ljubeče, ne pa s kaznijo? Poznamo več razlogov. V dobi odraščanja je običajno, da med starši in otroki pride do starosti primerne razdalje ali celo ločitve. To je izvrsten čas, v katerem naši otroci lahko širijo svoje znanje in zavedanje, da obstaja neko “višje bitje”, ki jih ljubi še bolj kot njihovi starši, in da Ga lahko spoznajo le na poti, po kateri nas usmerja naša vera.

Mladi se razmeroma pogosto raje ne pogovarjajo o Bogu, bodisi zaradi kulturnega okolja, iz zadrege ali strahu pred tem, kaj bodo mislili drugi. Ko pa ugotovijo, da nas Božja ljubezen resnično osrečuje, snamejo svoje maske strahu in postanejo najbolj goreči oznanjevalci, ko pride do tega, da naj bi svojo vero delili z drugimi.

Dejstvo je, da je to duhovno potovanje in osebno srečanje z Bogom mnogim ljudem pomagalo, da so sami sebe spoznali in vzljubili na način, kot jih pozna in ljubi Bog. In zaradi tega dosti lažje na podoben način ljubijo druge ljudi.

Kaj storiti kot starši

Starši so ključnega pomena pri polaganju temeljev in nudenju pomoči na poti duhovne rasti svojih otrok in oblikovanju njihove verske zrelosti. Ta pot se začne v otroštvu, sadove pa obrodi v dobi odraščanja in odraslosti. Zato bodimo zgledni!

Malo staršev resnično spozna, da so za svoje otroke oni sami “Božji predstavniki na zemlji”. S pomočjo njihovih zgledov ter skladnosti med vero in ravnanjem v življenju bodo njihovi otroci spoznavali in prepoznavali Boga ter se mu približevali. Žal se lahko zgodi tudi nasprotno, če mladi zaradi neskladnosti v življenju svojih staršev ne zmorejo izkusiti Boga.

Mladostniki imajo običajno oster čut za pravičnost, zato nenehno sodijo skladnost svojih staršev ali njeno pomanjkanje. Čemur bodo priče, to bo vplivalo na številne njihove verske in etične odločitve: morda si bodo želeli postati takšni kot odrasli, ki jih opazujejo, morda pa tudi ne. To ne pomeni, da so starši edini odgovorni za to, če njihov otrok izgubi vero; obstaja še veliko dejavnikov, ki se lahko pojavijo, in vsaka oseba je odgovorna za svoj odziv na Božjo milost v svojem življenju, ki se lahko pojavi v najrazličnejših oblikah. Kljub temu pa je zgled staršev zelo močan dejavnik.

MOM,TEEN,HIKING
Shutterstock

Božjo ljubezen in vero moramo predstaviti kot nekaj resnično privlačnega. Naj naša dejanja govorijo o Bogu tudi takrat, ko ne izgovarjamo njegovega imena. Naj naši otroci spoznajo ljubečega, usmiljenega in pravičnega Boga – in ne, kar se zgodi tako pogosto, strogega Boga, ki zgolj kaznuje.

Starši: potrudimo se in razvežimo Božje roke, da bo Bog lahko deloval svobodno in po svoji volji. Ne pokvarimo Mu načrta, ki ga ima za naše otroke. Ne bojmo se. Ne pozabimo, najprej in predvsem so to Božji otroci in če nam jih je zaupal, je to storil zato, ker imamo od Boga dano sposobnost, da jih vodimo in njihove duše usmerjamo proti nebesom.

Božja časovnica je popolna, čeprav se običajno ne sklada z našim urnikom. Veliko verjetnosti je, da se bodo naši otroci na neki točki odvrnili od vere, toda naše molitve in zgled jim lahko pomagajo, da se bodo tudi vrnili.

Bolj kot kdajkoli prej se z Bogom pogovarjajmo o naših otrocih, pokleknimo v molitvi za njihovo spreobrnjenje in prosimo Boga: “Gospod, naj moj otrok začuti globoko potrebo po Tebi!” Amen!

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.