Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Svetopisemski odlomek, ki ga je blaženi Frassati vedno nosil s seboj

PIER GIORGIO FRASSATI
Deli

Hvalnica sv. Pavla je bila njegov stalni vir navdiha v vsakdanjem življenju in mu dajala moč, da je delal dobro 

Blaženi Pier Giorgio Frassati je služil revnim, kolikor je bilo le mogoče. Ko je njegova družina odšla na oddih v njihov poletni dom, je izrazil željo, da bi ostal doma: “Če bodo vsi zapustili Torino, kdo bo ta čas skrbel za revne?”

Njegovega pogreba se je udeležila množica ljudi, nad čimer je bila njegova družina, ki vseh prisotnih ni poznala, izjemno presenečena. Ulice so bile preplavljene z revnimi in pomoči potrebnimi ljudmi, ki jim je Frassati v svojem kratkem življenju nesebično služil. Njegovo življenje je zaznamovala izjemna dobrodelnost, za katero si je vsakodnevno nabiral novih moči ob meditaciji določenega odlomka iz Svetega pisma.

Odlomek, ki mu je dajal zagon

Pier Giorgio  je s seboj vedno nosil “himno ljubezni” sv. Pavla iz prvega pisma Korinčanom. Odlomek, ki ga je ročno prepisal in ga hranil v žepu, ga je ohranjal osredotočenega na to, kaj v življenju resnično šteje in kako bi bil, ne glede na to, kaj bi naredil na tem svetu, brez ljubezni le “brneč bron ali zveneče cimbale.”

Gre za odlomek, ki ga lahko prebiramo znova in znova. Če si vzamemo čas ter ga vključimo v naše življenje, ni omejitev za količino ljubezni, ki jo lahko damo svetu.

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. (1 Kor 13, 1–13)

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Kolenc.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.