Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Ne le telo, utrudi se tudi duša. Kako si pomagati?

MĘŻCZYZNA W PRACY
Africa Studio | Shutterstock
Deli

Fizična, psihična in duševna utrujenost so anomalije, ki lahko postanejo tako hude, da povzročijo usodno depresijo

Pri svojem delu spremljam veliko oseb, ki se znajdejo v konfliktih, povezanih s pomanjkanjem pravega počitka, predvsem zaradi pomanjkljivega razumevanja človeške in Božje vrednosti te potrebe.

Pred nami se odvija intenzivno življenje brez resničnega reda in časa za vse vidike našega obstoja. Kdor živi v primežu dela, se tega ne zaveda, medtem pa se mu na čelu zaradi skrbi rišejo gube, v njegovih očeh pa se zrcali odsev nekoga, ki nikoli ne počiva.

Preberite še: Obiski na vratih, vi pa ste “utrujeni do konca”. Kaj zdaj?

Tak način življenja nas sooča z resnico za vse: moramo si vzeti potreben čas za počitek, razmislek, da se ozremo okrog sebe ter se odpovemo neuporabnim stvarem in si tako dovolimo vrnitev h koreninam naše duše.

Počivati moramo v gotovosti tistega, ki je svoje življenje predal v Božje roke in ne v stvari, ki so podvržene nepredvidljivosti in spremenljivosti.

V glavnem se to ne zgodi in zaradi tega mnogi podvojijo svoje delo, da bi s tem dosegli večjo učinkovitost, produktivnost, uspeh in prestiž. Posledice so fizična, psihična in moralna iztrošenost, ki dalje vodijo v razpad notranjih in zunanjih vezi ter odnosov.

Preberite še: 8 trikov proti stresu in za ohranjanje miru v družini

Kaj pa duša?

Se tudi duša utrudi? To so me večkrat vprašali.

Seveda, tudi duša se utrudi in to takrat, ko dela zaradi dela in ne za to, da bi doprinesla človeškosti od znotraj – da bi lahko najprej doprinesla ljudem, ki so nam blizu, nato pa še v svet. Ko ta red izgubimo, se izgubi resnični smisel dela in počitka.

Trije nivoji motivacije

Zaradi vsega povedanega mora delo doseči tri nivoje naraščajoče motivacije, brez da bi zaradi drugih ciljev zmanjšali čas počitka:

  • zaslužiti zadostno vsoto denarja, ki je sredstvo za življenje;
  • doseči osebni in poklicni napredek;
  • vse to storiti za druge in za Boga.

Nekoč mi je eden od mojih pacientov pripovedoval, da je moral odpotovati v tujino, če se je želel odpočiti. Ker je obiskal veliko držav, krajev in muzejev ter v rekordnem času prepotoval na tisoče kilometrov, se je vrnil popolnoma izčrpan. Nekdo drug pa je šel na samoten in rajski kraj, kjer je preko računalnika ostal povezan s svojo pisarno in se neprestano ukvarjal z “življenjsko pomembnimi” stvarmi.

V takšnih situacijah se moramo vprašati, kakšen tip počitka ustreza naši človeški naravi.

Preberite še: Ste deloholik? Je to danes kompliment ali žaljivka?

Telesni počitek

Počitek je potreba naše narave. Protinaravno je od telesa zahtevati dodaten ali prekomeren napor in si krajšati spanec v korist katerega koli cilja. Gre za obliko eksistencialne negotovosti. Dober spanec predpostavlja dokaz zaupanja in predajanja v roke Boga, ki bo poskrbel za nas.

Če temu ni tako, se začne kazati popolna izčrpanost, kjer sta fizični in psihični zlom kot na dlani. Toliko bolj, ker zato, da bi ostali budni in dejavni, poleg pretiranih količin kave in cigaret uporabljamo še druga umetna poživila.

Psihološki počitek

Pomembno je, da se napetosti in stresa otresemo z drugimi aktivnostmi, ki naj sicer ne bodo manj zahtevne, vendar naj nam prinesejo veselje. Na primer zabava, sprehod in občudovanje narave, uživanje v umetnosti, preživljanje časa s sorodniki in prijatelji …

Naučiti se moramo počivati “sproti”, tako da temu posvetimo posebne trenutke znotraj našega vsakdana. Vabi nas, da ponovno odkrijemo sposobnost veselja nad tem, da obstajamo in smo živi, ter da uporabimo vse svoje čute, da bi uživali v stopinjah Boga, ki so vtisnjene v vsem, kar nas obkroža. Tak počitek je tisti, ki naredi našo osebno naravo boljšo.

Preberite še: Prehiter tempo življenja? Ta metoda me je rešila

Počitek duše

Poleg fizičnega in psihičnega počitka je nujno potrebno, da je v naši duši prisoten mir. Mir, da bi lahko v sebi prepoznavali prisotnost neskončne ljubezni, ki potrebuje našo tišino, da lahko slišimo njen glas. Glas, ki ga v vsakodnevnem življenju poskušamo zadušiti, skozi čute pa v našo notranjost spuščamo zmedo zvokov, barv, oblik, občutkov, idej in podob sveta, ki so največkrat virtualni in varljivi. Glas, ki nas vabi, da se podredimo nadležnemu jazu, ki nas spremlja vsepovsod in nam odpira vrata prevzetnosti, nevednosti in razvadam.

Potrebujemo glas, ki nam veli, da se ne odrečemo dostojanstvu osebe, ki lahko na novo naravna svojo pot, da bi se izognil globoki žalosti človeka, ki išče in ne najde prave svobode in notranjega miru, ki ga svet ne more dati.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Nataša Rupena.

Preberite še: Osupljivo svetišče na Portugalskem, ki se skriva v gozdu

Preberite še: Že 10 minut na dan lahko izboljša vaš odnos z otrokom

Preberite še: Misijon dečka s smetišča

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.