Drzna, privlačna, izbrana … To niso ravno pridevniki, s katerimi (se) običajno opisujemo katoličanke Z Mojco Giacomelli in Živo Štiglic, ki vodita programe za ženske Ženska na polno v okviru Zavoda Živi na polno, smo se pogovarjali o tem, kako se vidimo slovenske katoličanke, ali si upamo živeti svojo ženstvenost, lepoto in privlačnost.
Preberite še:
“Moški in ženska sta drug drugemu kot češnja na vrhu torte”
Ali ženske, kadar si ne dovolimo biti lepe in privlačne, v tem omejuje vera, Bog, okolica, kar same ali še kaj tretjega?
Mojca: Opažam, da se lepoto dojema kot nevarno. Če je ženska lepa oziroma urejena, ljudje hitro pomislijo, da ima nekaj za bregom; morda se hoče spogledovati, morda skakati čez plot?
Nekoč mi je nek španski duhovnik, ki je prišel v Slovenijo, rekel: “Ne morem razumeti Slovenk. Pri nas v Španiji so ženske ne glede na to, koliko denarja imajo, urejene in ženstvene. V Sloveniji pa so oblečene tako, da ne veš, če grejo v hribe ali v službo. Zdi se, kot da so odrezale svojo ženstvenost. Tukaj je treba še veliko narediti. Sem duhovnik, a take stvari takoj opazim.”
Preberite še:
Lepota nam je bila podarjena in vsaka je odgovorna, da s tem ravna “kot dober gospodar”
Živa: Prepričana sem, da nas ne omejuje Bog. On nas je ustvaril kot nosilke lepote in želi, da smo lepe. Kajti lepe najbolje govorimo o Njem. Res pa je, da je en kup napačnih poučevanj in ravno zaradi tega sva se lotili najinih seminarjev.
Moje mnenje je, da je treba z nečim, kar ti je dano na posodo, ravnati kot dober gospodar. Če ima nekdo dar čudovitega glasu in prelepega petja, je vsem jasno, da se včlani v pevski zbor, poje na koru in s tem služi Bogu. Pri lepoti pa nam kar ni jasno, da jo lahko tudi uporabimo kot pričevanje Božje slave in ljubezni.
Ali sta tudi vidve kdaj imeli težave z dojemanjem samih sebe kot lepih in privlačnih?
Mojca: Pred leti sem spoznala neko Italijanko, ki je utelešala veliko vero in veliko lepoto ter okusno urejenost. To je bilo zame razsvetljenje, da je ta kombinacija možna in dovoljena. Po svojem spreobrnjenju sem si sprva razbijala glavo s stvarmi, kot so: ali si sploh smem briti noge, ali smem obleči obleko, ki poudari mojo postavo, ali pa moram biti “kot miška”. Proces zorenja je bil dolg – da sem si sploh upala priti v stik s svojimi hrepenenji.
Pri tem so mi zelo pomagala besedila iz Svetega pisma. Tudi takrat, ko sama sebi nisem bila nič všeč, so mi vrstice npr. iz Visoke pesmi, Ezekijela, Estere … dale vedeti, kako me vidi Bog, kako me dojema on – kot lepo. Če je za Boga pomembna zunanjost, detajli, obredi urejanja, potem mora biti to pomembno tudi meni.
Preberite še:
Sta lepota in urejenost lahko greh?
Živa: Ko sem se odločila postaviti Boga na prvo mesto, sem imela s tem vidikom sprva velike probleme. Bila sem povsem zmedena. Ali se sploh smem urejati, se smem ličiti? Dolgo časa sem potrebovala, da sem si glede lastne urejenosti in postavljanja lepote na pravo mesto prišla na jasno.
Če se namreč ženska ne bi smela naličiti, da ne skrije naravne lepote, ki ji jo je dal Bog, ali barvati las, lahko odvrnemo tudi, da ne smemo uporabljati deodoranta, da ne prikrijemo naravnega vonja, ki nam ga je dal Bog. Je res potrebno biti tako radikalen?
Kakšno stališče naj katoličanka zavzame glede ženstvenosti in lepote?
Mojca: Ključno je vstopati v proces učenja ljubezni do sebe in iskanja lastne identitete Božje hčerke. Kot Božje hčerke smo že prepoznane kot lepe, edinstvene. Skozi ta proces tudi prihajaš v stik s tem, kdo si, kaj ti je všeč, tudi v smislu urejenosti. Notranje zorenje se nujno kaže tudi navzven; nemogoče je, da se ne bi.
Bog je ustvaril lepoto kot odskočno desko v presežnost. Gre za univerzalen jezik, ki ga vsi razumejo, lepoto narave, umetnosti, stvarstva; ženska kot krona stvarstva lahko tudi preko lepote druge vabi k Bogu. Tako sama razumem poklicanost k evangelizaciji. Zdi se mi, da včasih to lahko govori mnogo več kot (le) besede.
Preberite še:
Popolnost v nepopolnosti: slovenska pevka navdušila z ganljivim videospotom
Živa: Takoj ko se začnem pretirano ukvarjati s tem, kako me drugi vidijo, me zamaje. Ko se nato spomnim: “Kdo pa Bog pravi, da sem?”, pa takoj spet najdem pravo mero, tudi v smislu urejenosti, poudarjanja. Tako stvari takoj dobijo pravi okus. Včasih v cerkvi ali kje drugje čutim poglede v zvezi s svojim videzom, urejenostjo … A le če živim svoj notranji ogenj kot želi Bog, mu lahko služim.
Zahodna norma nam diktira, da si lep, če ustrezaš smernicam. Kar midve želiva sporočiti naprej in kar tudi sami živiva pa je, da sem že lepa točno taka, kakršna sem, in da mi ni treba biti drugačna, da bi bila lepa. In v tem, kakršna sem, lahko vedno bolj uživam, tudi skozi to, da vedno bolj odkrivam, kaj mi pristaja in kaj me najlepše poudari.
Preberite še:
Ni vse v popolnosti. To so modeli, ki spreminjajo pogled na lepoto
Premakniti je torej treba točko fokusa?
Živa: Če je točka fokusa notranja, ne zunanja, in izhaja iz zavesti, da me Bog ljubi, je vidik samozavesti, urejenosti in lepote povsem drugačen – dejansko me vodi vedno bližje k Njemu.
Mojca: Če slediš le zunanjim smernicam, postaneš objekt. Problem številnih žensk pa vidim v tem, da poznajo samo dve skrajnosti. Objekt ne želijo (ne želimo) biti, torej je edina preostala možnost neurejenost. S tem pa potem ne živijo ne svojega dostojanstva ne svoje ženstvenosti. V resnici jih ta pozicija tudi oddaljuje od Boga, saj je ženska na koncu utrujena, izmozgana, zdolgočasena, žrtev.
Preberite še:
“Urejenost je zame tudi to, da izžarevam optimizem, veselje, radost, smeh …”
Eden od vajinih seminarjev se imenuje Privlačna. Ali si slovenske katoličanke upamo biti privlačne?
Mojca: Ko sva začenjali s programi, sva videli okrog sebe verne ženske, ki so neurejene, preutrujene, zdolgočasene, napolnjene s krivdo, vzgajanje v neki “kvazi svetosti”. Vedno najprej pride na vrsto drugi, vedno se je treba žrtvovati, pozabiti nase.
Ampak paradoks! Namesto da bi to vodilo v svetost in v življenje, vodi v smrt: zagrenjenost, da kot oseba ugasneš v upanju, veselju. Nekdo, ki ni veren, te pogleda in si reče: “Nočem biti veren, ker nočem biti tak!”
Živa: Ženska postane lepa takrat, ko ve, da je ljubljena. Prvi zid pade takrat, ko spozna, da je ljubljena od Boga. Midve pa skušava ženskam povedati, da je to dostopno vsem, ne glede na okoliščine. Ni treba čakati na moškega, ni treba čakati na to, da se ti vse poklopi. Ko enkrat zacvetim, pa začnem tudi delati na sebi na zunaj; ko ženska enkrat začuti Božji dotik, se v njej začne prebujati tudi hrepenenje po tem, da bi bila privlačna.
Preberite še:
Kaj žensko naredi elegantno?
Vabim vaju, da v nekaj kratkih stavkih opišeta še ostale bistvene pridevnike, ki jih uporabljata na svojih seminarjih za ženske.
Polna življenja
Mojca: Kot je rekel sveti Irenej: “V polnosti živ človek je največje slavljenje Boga.” Kaj pomeni živeti polno? Zame je to živeti tukaj in zdaj.
Živa: Polnost življenja je v tem, da cenim to, kar že imam in nisem zazrta v tisto, česar ni. Polnost življenja v odnosu z Jezusom daje vsemu okus.
Drzna
Mojca: Upati si stvari, ki si jih želiš in po katerih hrepeniš, a jih kar potlačiš. Poleg tega, da sem žena, mama, zaposlena, prijateljica – kdo sem jaz v resnici, brez teh vlog? Prevzeti odgovornost za svojo srečo in za svoje korake v svoje roke.
Živa: Da si upaš živeti svoj notranji ogenj; kljub temu, da morda okolica ni enakega mnenja.
Preberite še:
Kaj žensko naredi damo?
Izbrana
Živa: Nekdo si me želi, nisem naključje, ampak si želi točno mene. Dokler tega ne sprejmem od Jezusa, tega ne morem sprejeti od drugih ljudi. Ustvarjene smo kot bitja, ki imamo potrebo po potrditvi, to pa v polnosti lahko naredi samo Bog.
Mojca: Kot na plesišču pride plesalec in izmed polnega plesišča plesalk izbere točno eno, je Bog izbral vsako izmed nas. Izbral je vse nas, ampak vsako kot eno in edino. To mi daje veselje in notranjo trdnost.
Iskana in nezapuščena
Živa: V vsaki ženski je deklica, ki si želi, da bi jo oče ljubil. Naš Oče nas ni nikoli zapustil, čeprav včasih živimo tako, kot da nas je.
Mojca: Naše izkušnje z mamo in očetom nam narekujejo, kako dojemamo Boga. Ker nobeni starši niso idealni, vsak potrebuje ozdravljenje in zavedanje, da je Bog naš Oče. Iz miselnosti sirote moramo vstopiti v miselnost Božje hčerke.
Preberite še:
Kaj sporočamo s svojim slogom oblačenja?
Svobodna
Živa: Znati reči ne, postavljati meje. Ugotoviti, kaj je tisto, kar mi onemogoča, da bi živela polnost, kaj je tisto, zaradi česar življenje odteka od mene. Sprejeti, da sem sama odgovorna za svojo srečo.
Mojca: Ali si ujeta v krog, v katerem sploh ne želiš biti? Prevzeti odgovornost za svoje življenje in hkrati sprejeti, da namesto drugih ne morem sprejemati odločitev in odgovornosti.
Ljubljena
Živa: Če se izrazim s prispodobo. Vse imamo neomejeno vstopnico za vrhunsko restavracijo s tremi Michelinovimi zvezdicami, ampak ker ne znamo vstopiti vanjo, tavamo okoli McDonaldsa in tam prosjačimo. Vse ženske, ne glede na njihove okoliščine, so že ljubljene in obdarjene. Torej zaživimo in začnimo hoditi v to restavracijo – obloženo Božjo mizo, ki nam je na voljo, od katere lahko vse jemo.
Mojca: Bog, ki je večji od vseh odklonov, večji od vseh notranjih spon, večji od vseh stranpoti, me ljubi.
Preberite še:
Neprecenljivi trenutki z očetom: “Žal mi je, da tega nisem počel že prej”
Preberite še:
14 zvezdnikov, ki so obiskovali katoliške šole
Preberite še:
4 tipi moških, ki se jim raje izognite
