Aleteia

“Moški in ženska sta drug drugemu kot češnja na vrhu torte”

MOJCA GIACOMELLI AND ŽIVA ŠTIGLIC
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA
Deli

Živeti ali životariti? Kako lahko zaživim na polno? Ali znam (za)živeti kot uresničena ženska?

Na ta in podobna vprašanja smo odgovarjali skupaj z Mojco Giacomelli, vodjo Zavoda Živi na polno, in Živo Štiglic, ki skupaj z Mojco vodi različne programe tako za ženske kot za moške. Izvajati sta jih začeli marca 2016 in potem, ko so se pojavljale nove in nove potrebe, širili ponudbo. Tako ima zavod na voljo več programov. Vse od Ženske na polno, ki je namenjen nežnejšemu spolu, do programa Na polno 1, ki je namenjen tako ženskam kot moškim.

Program Ženska na polno sta na začetku sicer zastavili za ženske, ki so verne. Pozneje pa se je pokazalo, da so to teme, ki zanimajo ženske na splošno ne glede na starost, vero in stan. Mojca se je pogosto srečevala z različnimi ženskami, ki so ji zaupale svoje osebne zgodbe, in ugotovila je, da imajo vse ženske zelo podobna hrepenenja, iskanja in bolečine. Ker je sama že okusila, da obstaja način, kako vstopiti v polnost in razcvet znotraj edinstvenosti, ki jo nosi vsaka zase, je to želela deliti z drugimi. Odločila se je, da začnem s programi za ženske, in to delila z Živo, ki je tudi prihajala v Center Živi na polno k njej na pogovore. Prek tega sta postali prijateljici. Takoj je bila za to, da se ji pridruži.

MOJCA GIACOMELLI
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA
Mojca Giacomelli, vodja Zavoda Živi na polno

Kaj opažate, da današnja ženska najbolj potrebuje? Kaj ji manjka?
Mojca: Ljubezni do sebe, zavedanja lastne identitete in dragocenosti.

Živa: Vsaka ženska, ki sem jo spoznala, vključno z mano, se bori z občutki krivde. Zato je tako pomembna identifikacija in ozdravljenje rane in laži, ki se za krivdo skrivata. Pogosto je to strah pred zavrženostjo, pomanjkanje ljubezni do sebe.

Ženska je lepa, ko ve, da je ljubljena. Ključno pa je, da ženske spoznamo, da za to, da smo ljubljene in se lahko razcvetimo in živimo polno,  v prvi vrsti ne potrebujemo potrditve od zunaj. Bog je tisti, ki mi da temeljno potrditev in identiteto. Seveda je pomembna tudi potrditev bližnjih, vendar ne more nadomestiti odgovora, ki mi ga lahko da samo Bog. To, da sem ljubljena in zaželena, da živim kraljevsko dostojanstvo Božje hčerke, je v resnici dostopno vsaki. Ne glede na okoliščine.

ŽIVA ŠTIGLIC
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA

“Dlje časa sem opažala, da znotraj Cerkve manjka zdravo poučevanje na določenih področjih, ki zadevajo ženskost in ženske. Kako je mogoče, da smo lepoto, ki je ne samo bistvena za Boga, ampak bistvo Boga, v Cerkvi pravzaprav spregledali? Da ni poučevanja, programov, ki bi ženskam, nosilkam Božje lepote, pomagali pri njenem razcvetu? V priliki o talentih beremo, da smo zanje odgovorni. Če imam lep glas, mi je jasno, da je moja odgovornost, da ga razvijam. Kaj pa lepota, ki brez besed govori o Bogu, brez besed evangelizira? Kako jo lahko živim kot kristjanka?

In ne samo lepota. Veliko je tem, ki so v Cerkvi spregledane, a ključne, če želim (za)živeti kot uresničena ženska: kako živeti polnost življenja, ki nam jo Jezus obljublja že tukaj, kako sprejeti njegovo ljubezen in razcvet, kako se učiti ljubezni do sebe, ki je nujna, če želim ljubiti drugega kakor samega sebe …”

Naslov programa je Ženska na polno. Kaj se skriva za to besedno zvezo “na polno”? Kakšna ženska je to?
Mojca: Ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se trenutno nahajam, sem povabljena v odkrivanje resnice, da me Bog ljubi točno tako, kot sem in kjer sem. Ne morem narediti nič, da bi me imel bolj rad, in nič, da bi me imel manj rad. Ta gotovost mi daje moč, da lahko začnem delati korake v smer rasti, ozdravljenja, nove svobode in trdnosti.

Živa: Življenje na polno lahko živim samo, če sem v stalnem osebnem odnosu z Njim, ki je Življenje samo – z Jezusom. Iz tega odnosa črpam veselje, moč, pogum. Ker vem, da me želi osrečiti, da ima zame načrt sreče, si upam želeti in hrepeneti, poskušam nove stvari, preizkušam, kje zaživim. Ker vem, da on skrbi zame, lahko svobodno, kot Božji otrok, v zaupanju živim veselje sedanjega trenutka in nanj vedno znova preložim skrbi.

Mojca: Zelo pomembno je, da živim in da ne životarim. Ko omenjam veselje, to ne pomeni nujno, da sredi tega ni trpljenja in bolečine in da imam ves čas nasmeh na ustnicah. Govorim o notranji drži veselja in upanja, ki je lahko prisotna v vseh okoliščinah. Gre za izbiro in odločitev, kako gledam na življenje, dogodke, odnose.

Živa: Pomembno se mi zdi, da izhajam iz tega, da je vsak unikatno ustvarjen in v svoji unikatnosti poklican k svetosti. Če bi me Bog želel drugačno, bi me drugačno ustvaril.

MOJCA GIACOMELLI AND ŽIVA ŠTIGLIC
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA

Kako pa vidite vlogo moškega v življenju ženske in obratno?
Mojca: V ženski je in bo prisotno hrepenenje po moškem in v moškem hrepenenje po ženski. Povabljeni smo, da se učimo ljubiti in spoštovati sebe in drug drugega. To je proces, pot, ki nam včasih uspeva bolj, včasih manj. V Bogu nam je dana moč, smer in pomoč, da lahko vztrajamo tudi takrat, ko bi najrajši obupali.

Živa: Mene zelo nagovarja tudi to, da prava ženskost spodbuja pravo moškost in obratno. Velikokrat kakšna ženska reče, da bi rada spremenila svojega moža. A v resnici je edini način, da lahko kaj spremeniš, ta, da najprej spremeniš sebe.

To pa je mogoče samo znotraj odnosa z Jezusom – on je tisti, ki spreminja, jaz pa mu moram to dopustiti. Moški in ženska sta drug drugemu dar – v svoji različnosti. Nujno sta potrebna drug drugemu, da v skupnosti živita vsak svojo identiteto in se v tem izzivata in potrjujeta.

Osnovno potrditev identitete pa morata tako moški kot ženska črpati iz Boga in ne drug iz drugega. To prinese pravo svobodo.

Mojca: Moški in ženska sta drug drugemu kot češnja na vrhu torte. Se pravi, osnova se nahaja drugje.

Poznam ženske, ki nimajo osebne vere, pa v sebi nosijo ogromno življenja in so zmagale v težkih preizkušnjah. Dejstvo pa je, da v določene dele srca psihologija ali kakršnakoli metoda nima dostopa. So določeni koščki, kamor lahko vstopi samo Jezus, in to je res dodana vrednost. To je bogastvo, ki se ga v Cerkvi pogosto sploh ne zavedamo. On je ta, ki je prišel iskat in rešit, kar se zdi že izgubljeno.

V današnjem času se zdi, da vse preveč hitimo, ne znamo pa se umiriti in narediti kaj zase, za bližnjega, za družino. Kam to pelje? Kaj lahko v zvezi s tem naredimo?
Mojca: Če je Bog na prvem mestu, so tudi vse druge stvari na pravem mestu. Učim se, kaj to v resnici pomeni in kako sploh imeti Boga na prvem mestu.

Posebej takrat, kadar se znajdem v vrtiljaku obveznosti in izčrpanosti, se moram ustaviti in ponovno pregledati svoje prioritete. Ali se moje življenje vrti le okoli službe ali kakšnega problema? Vprašati se moram, kam sploh hočem priti in kako želim živeti. Kaj naredim za to? Imam svobodno voljo in odločitev je moja, čemu bom dala prednost.

Če živim prehitro, vse stvari vidimo zamegljeno. Ne delujem več, ampak samo še reagiram. Zato je še posebej v času, ko se mi zdi, da se je nemogoče ustaviti, potreben odmik.

Zelo pomemben je prosti čas, hobiji. Vzeti si moram čas za molitev, čas za rast osebnega odnosa z Bogom. Ko se namreč odločim za to, lahko ugotovim, da delam cel kup stvari, ki niso moja odgovornost. Za določene stvari ali odnose lahko celo ugotovim, da jih ne želim več imeti v svojem življenju. To mi da možnost, da se resetiram.

Živa: Opažam, da se pogosto za prezaposlenim načinom življenja, ko si nekdo ne zna, ne zmore vzeti časa zase, čeprav to v resnici želi, skriva pomanjkanje ljubezni do sebe ali neozdravljena rana. Takšna oseba v globini ne verjame, da je vredna ljubezni samo zato, ker je, in si lastno vrednost kupuje s tem, da je tista, ki je nenadomestljiva, nepogrešljiva, pridna. Pa naj bo to v službi ali doma.

Zato je pomembno, da prepoznavamo, kaj se v resnici skriva za takšnim načinom vedenja, in prosimo Jezusa, da se dotakne in ozdravi korenino tega nezdravega vzorca.

ŽIVA ŠTIGLIC
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA

Kaj lahko vsak posameznik naredi za to, da živi na polno?
Mojca: Zame je bilo ključno to, da sem izkusila, da sem ljubljena od Boga. Da me ima ne samo rad, ampak da me ljubi. Da pozna moje ime in da ima zame načrt sreče in blagoslova.

Imejmo pogum prositi Boga, ki je živ, da nam pokaže, da nas ima rad. Ko se je meni sesul svet, sem se “vrgla” v Boga. Tudi s tem, da sem dnevno brala Sveto pismo. In notri je pravo bogastvo za čisto vsako situacijo.

Živa: Če želim res živeti na polno, je pomembno tudi, da se učim biti prisotna v sedanjem trenutku. Tam je prisoten Jezus. Tam lahko živim. Ko me potegne v premlevanje preteklosti ali v skrbi prihodnosti, preneham živeti. Za to pa je pomemben trening. Trening učenja živeti v sedanjem trenutku, živeti polnost tega, kar je že tu, in ne praznino tega, kar še ni. In znotraj tega treninga je obilo možnosti tudi za učenje potrpežljivosti in nežnosti do sebe.

V življenje me je izstrelilo tudi spoznanje, da Bog tistim, ki ga ljubijo, vse obrne v dobro. Lahko poskusim, lahko se zmotim, lahko naredim napako. Lahko živim. Veliko kristjanov začne životariti, ker želijo za vsak korak potrditev, da je 100-odstotno v skladu z Božjo voljo. In potem sploh ne naredijo nobenega koraka, ves čas preverjajo, vrtijo se okoli samih sebe, pozabijo pa živeti.  V Svetem pismu pa vidimo, da je Bog na strani tistih, ki v dobri veri delajo korake. Tudi če se kdaj zmotijo.

Mojca: Pomembno je tudi zahvaljevanje za vse. Tudi za preizkušnje in za vse odtenke težkega. Iz izkušnje lahko povem, da je skozi zahvaljevanje prišlo vame veliko olajšanje in mir. Čeprav je še vedno bolelo. Skozi to sem nehala gledati grozo in temo in sem začela gledati Njega, dobila novo upanje in moč za spremembe.

Nobena tema ni pretemna. Kjerkoli sem, je Bog tam in je gospod te situacije. In če mu dovolim, vse obrne v dobro in v polnost. Prelomi moč zla, ker je On nad vsem.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.