Sem ustvarjalna?

Poleti obožujem “zlato uro”, čas pred sončnim zahodom, ko vse lepo zasije v posebni svetlobi in dobi prelepo barvo. To pa je tudi čas, ko sem običajno polno zaposlena: vedno imam v naročju katerega od otrok, okrog mene je polno stvari, ki jih je treba vrniti na svoje mesto, treba je pomisliti na večerjo in na pravočasen odhod najmlajših v posteljo.

Obenem pa se v meni oglasi cela vrsta hrepenenj: da bi užila zadnje žarke sonca, da bi malo posedela, da bi vzela v roke fotoaparat ali da bi zapisala misli, ki so se mi tisti dan podile po glavi. A čas teče, zlata ura mine in jaz se vedno znova vprašam, kakšen dan je za menoj, kaj sem tisti dan pomembnega naredila, ali je bil dan porabljen dobro.

Po Eriku Eriksonu približno po 35. letu nastopi razvojno obdobje, v katerem postane najpomembneje razrešiti notranji konflikt med tvorbenostjo in stagnacijo – med občutkom, da sem kot posameznik našel svoje poslanstvo, da s svojim delom in življenjem tvorno prispevam k boljšemu svetu, da sem ustvarjalen in rodoviten, ter občutkom, da gre moje življenje v prazno, da ne ustvarjam ničesar pomembnega in da nimam vpliva na druge. Obstaja tudi lestvica, s pomočjo katere lahko ocenimo, kje se nahajamo na omenjenem spektru. Zase vem, da stagnirati nikakor ne želim.

Zase vem, da se moram še naprej spraševati, ali sem ustvarjalna, ali imam občutek, da dejavno spreminjam ta svet, da moje življenje ne teče v prazno. Mislim, da je v življenju matere nevarnost, da se preveč navadimo, da za vse poskrbimo in da v svoji negovalni vlogi ostanemo predolgo.

Ali napredujem na vseh področjih? Menim, da je izredno pomembno, da se večkrat, pravzaprav ob vsakem mejniku na novo vprašam, kaj je moja vloga, kaj je tisto, kar naj v določenem obdobju prispevam, kaj razvijam. Naj zlate ure mojega življenja ne odtečejo v prazno.