separateurCreated with Sketch.

“Gasilec mora biti električar, vodovodar, reševalec”

whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Lojze Grčman - objavljeno 04/09/19
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Kaj žene mladeniča, da obleče uniformo poklicnega gasilca?

Kaj žene mladeniča, da obleče uniformo poklicnega gasilca?

Zamislite si klasično situacijo, ki se prenaša že skozi niz generacij. Otroci odgovarjajo na vprašanje, kaj bodo, ko bodo veliki. “Jaz bom pilot!” “Jaz pa zdravnica.” Mehanik, policistka, gasilec … Ponavadi redki opravljajo poklic, o katerem so sanjali v deških ali dekliških letih. Glavni junak naše zgodbe pa ga. Želel si je postati gasilec in to tudi uresničil.


ANA KAVČNIK
Preberite še:
Prostovoljna gasilka: “Ko zapiska pozivnik, pustiš vse in greš”

Kaj je Žigo Zupana prignalo do gasilske uniforme? “Najbolj plemenito je to, da je gasilec pripravljen pomagati popolnemu neznancu v nesreči, čeprav ve, da za to dejansko od njega ne bo dobil nobenega plačila. Ko pomagaš v nevarnih situacijah, preprosto pozabiš na strah, čeprav je ta zagotovo prisoten, saj to niso človeške situacije. V tistem trenutku delaš vse, kar si se naučil na vajah, deluješ pa tudi po izkušnjah z ostalih intervencij,” razlaga 22-letnik iz okolice Kranja.

web-3-ziga-zupan-3-e1567516177899.jpg

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Spoštovani in cenjeni

Gasilci v Sloveniji uživajo veliko zaupanje in spoštovanje ljudi, ki znajo izkazati hvaležnost: “Poklicni gasilci smo sicer za svoje delo plačani, vendar te po končani uspešni intervenciji najbolj razveseli beseda hvala od nekoga, ki si mu rešil premoženje ali celo življenje. To je zagotovo stvar, ki te napolni z energijo in ti da moč ob intervencijah, ki se kdaj žal končajo neuspešno. Gasilci smo ljudje, ki delamo za ljudi, zato je še kako pomembno, da nas ljudje spoštujejo. Mislim, da je tako, saj smo si gasilci skozi dolgo zgodovino to zaslužili.”


Tom Colucci
Preberite še:
11. september 2001: zakaj je newyorški gasilec postal duhovnik

Deluje v kranjski enoti. “Najbolj se spomnim prve intervencije, ko še nisem bil zaposlen. Starejši gospod je zletel s ceste, njegov avto se je na srečo zadel v drevo, sicer bi zdrsnil v Savo,” pripoveduje Žiga, ki se s smrtjo v službi še ni srečal.

Včasih jih tudi nahrulijo

Včasih se zaloti pri razmišljanju, kako se bo odzval, ko se bo to zgodilo. Še posebej, če bo na primer šlo za otroka: “Še noben gasilec ni prišel domov s prometne nesreče s smrtno žrtvijo vesel. Ne moreš biti. Saj smo ljudje. Tolažiš se s tem, da si naredil vse, kar si mogel. Vseeno pa te kljuvajo vprašanja, ali bi lahko kaj drugače ali bi bilo morda drugače, če bi bil minuto prej tam.” Drugi gasilci mu povedo, da jih včasih kdo nahruli, češ, zakaj niso prišli prej.


FOOD NETWORK
Preberite še:
Duhovnik, ki tekmuje v resničnostnem šovu Najslabši kuharji Amerike

Žiga je bil že od otroštva tudi prostovoljni gasilec. A ga je ta dejavnost tako pritegnila, da se ji je povsem posvetil. “Zelo mi ugaja razgibanost dela. Gasilec mora veliko znati, mora biti električar, vodovodar, reševalec … Intervencije seveda prinesejo adrenalin. Izvajamo pa tudi servis gasilnih aparatov, urejamo okolico, delamo s tehniko … Težko zdržim pri enoličnem delu. Za tekočim trakom ne bi mogel delati,” se nasmehne fant s široko paleto znanj in talentov.

Od dela na radiu do fotografije do vloge predstavnika za stike z mediji in oblikovanja grafičnih elementov. Pa še kaj bi se našlo.

ziga-zupan-2.jpg

OSEBNI ARHIV

Dvakrat padel, tretjič mu je uspelo

Medtem ko je vse to počel, ga je vseskozi grizla želja po gasilstvu. Šel je na teste, ki so sestavljeni iz preverbe fizičnih in psiholoških veščin, a mu ni uspelo. Čez eno leto se je dobro pripravil in poskusil znova, a mu je spet spodletelo. Kljub velikemu razočaranju se je po enem letu na teste prijavil še tretjič. Takrat je šlo.



Preberite še:
Čudoviti kotički Slovenije, ki so pogosto spregledani

Sledila sta dva meseca pripravništva v kranjski enoti, ki ji je ob sobotah kot prostovoljec pomagal že prej, kar je njegovo željo po poklicnem gasilskem udejstvovanju le še okrepilo, nato pa ga je čakalo pol leta intenzivnega izobraževanja na Igu.

“Imeli smo 911 pedagoških ur prakse in predavanj. To je bilo dopoldne, popoldne pa je sledilo nabiranje veščin iz prve pomoči in športne dejavnosti. V pol leta dobiš toliko znanja, da misliš, da ti bo razneslo glavo,” s konkretno prispodobo postreže Gorenjec, ki pridobljeno znanje vsakodnevno nadgrajuje. Združuje teorijo in prakso, ki ju najbolj plemenitijo izkušnje z najrazličnejših intervencij. Od poplav do reševanja vrabčka iz knjižnice.

 


MANJA KRISTANC
Preberite še:
“Otroka moramo pripraviti tudi na to, da v življenju postane odporen”


SYNOD2018
Preberite še:
Škof, ki oznanja na spletu


SANTA SABINA
Preberite še:
6 mest, ki jih v Rimu ne smete spregledati (čeprav ste to verjetno storili)

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Tags:
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija