Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

“Otroka moramo pripraviti tudi na to, da v življenju postane odporen”

MANJA KRISTANC
OSEBNI ARHIV
Deli

"Če imamo ustrezen odnos do otroka – da pohvalimo in korigiramo njegovo vedenje – nam bo po vsej verjetnosti uspelo, da ga tudi motiviramo," meni pedagoginja Manja Kristanc

Manja Kristanc iz Zavoda Manja360 je pedagoginja in andragoginja ter učiteljica angleščine, ki se že vrsto let ukvarja s svetovanjem staršem pri vzgoji in pomočjo otrokom in mladostnikom na različnih področjih učenja. Spregovorila je o svojem pogledu na današnjo šolo in avtoriteto, pa tudi o tem, kaj potrebuje otrok, da bo kos izzivom v življenju.

Misel na šolo in šolsko delo nasploh mnogokrat tako pri otrocih kot njihovih starših vzbuja negativen prizvok. Kaj lahko storimo, da bi to miselnost – predvsem pri otrocih – vsaj nekoliko omilili?
Mnenja so deljena, zelo veliko je kritik sistema. Kar bi morali spremeniti, se dotika dveh ravni. Prvič, učni načrt je preveč natrpan, gremo v preveč podrobnosti. Bolj pomembna so tista jedra, osnove, kamor se lahko pozneje pripenjajo dodatna znanja. Govoriva predvsem o osnovni šoli.

Druga stvar se dotika staršev, ki morajo razumeti, da ni pomembno samo to, da ima otrok v šoli petice. Potrebno je, da otroka podpremo na tak način, da bo razumel, da ga ne gledamo samo skozi njegov uspeh. Sicer je to začaran krog, otroci pa imajo vedno več pritiskov, treme. Na koncu je nekatere celo bolj kot slabe ocene strah tega, kaj bodo rekli starši.

Nihče od odraslih ne deluje optimalno stoodstotno, tako tudi otroci ne. Šola ni noben “bavbav”, seveda pa je potrebno (že pred začetkom šolskega leta) postaviti strukturo, otroku pomagati načrtovati čas in vzpostaviti red pri uporabi mobilnih naprav.

Ali na to vpliva tudi, da starši pred otroki spodkopavajo avtoriteto učiteljev?
Seveda. Kadar se otroku zgodi krivica, je dobro, da se o tem pogovorimo. Vendar moramo otroka pripraviti tudi na to, da v življenju postane odporen. Življenje ni samo lepo in pravljično. Izpostavila bi, da ni dobro, da smo starši kot koklja na jajcih. Vedno moramo pogledati obe strani, ne pa takoj obsojati učitelja. Se pravi, gremo v šolo, če je otrok starejši, gre lahko zraven, in slišimo obe plati. Ne zagovarjamo pa otroka kar avtomatično.

Ko se pogovarjam s svetovalnimi delavkami, slišim, da starši v šolo prihajajo z odvetniki. Kaj s tem sporočajo otroku? Da bo že oči vse uredil, on ima večjo moč od učiteljice. To je za popotnico v življenje absolutno zelo slabo. S tem otrok nikoli ne začne prevzemati odgovornosti, ne postane samostojen, ker se vedno zanaša na nekoga drugega. Če je otrok kriv, če je naredil napako, mora prevzeti odgovornost, bodisi da je šlo za neprimerno vedenje ali je dobil slabo oceno, ker se ni dovolj pripravil.

Otroka vedno vprašamo: “Kakšna je bila tvoja vloga pri tem? Kaj lahko drugič narediš drugače, kako lahko to narediš in ali misliš, da ti lahko pomagam?” Ne nudimo pa pomoči kar tako, kakor se danes dogaja pri hiperprotektivnem ali helikopterskem starševstvu.

Kaj je po vašem mnenju glavno, kar otroci potrebujejo, da bodo v življenju uspešni?
Zagotovo odpornost na poraze oziroma sama miselnost. Če nismo prepričani vase in govorimo: “Saj mi ne bo uspelo, jaz nisem za to” – v psihologiji to imenujemo samouresničujoče se prerokbe – potem tako tudi ravnamo.

Zelo pomembne so dobre delovne navade, vztrajnost, marljivost, vestnost. Vedno razmišljamo, da so najbolj pomembne kognitivne sposobnosti. So, a še pomembnejše so prej naštete lastnosti, ki jih otrokom privzgojimo že pred vstopom v šolo.

MANJA KRISTANC
OSEBNI ARHIV

Na kakšne načine pa?
Takoj, ko otrok shodi, lahko pomaga. Takrat so nad tem navdušeni. Lahko nese v koš pleničko, pomaga mami podajati prtičke, ko pripravlja mizo … Potem pa s starostjo spreminjamo zadolžitve. Če imamo domačo žival, naj poskrbi, da ima svežo vodo, naj jo pelje na sprehod. Otroci pri 12, 13 letih se lahko že kaj preprostega naučijo skuhati in pomagajo pri čiščenju.

Starši otrokom pravijo: Ti se samo uči. A v življenju nimamo samo ene stvari, imamo ogromno zadolžitev. Teh pa ne smemo uporabljati kot kaznovanje.

Zadolžitve morajo biti prispevek k družinskemu življenju in pri tem je treba vztrajati. Če začnemo dovolj zgodaj, se najstnik ne bo upiral.

Predvsem pa tudi delamo pred otroki, ne pa, da mu pokažemo samo neko sanjsko življenje. Otrok mora videti, da se je treba potruditi. To so dokazali tudi z raziskavami. Ena skupina otrok je gledala osebo, ki je ključ z lahkoto pripela na obesek, druga oseba pa se je morala pri tem zelo potruditi. Tisti otroci, ki so opazovali osebo, ki se je morala bolj potruditi, so posnemali njeno vedenje v situacijah, ko so morali sami kaj narediti.

Dandanes se učenje propagira kot nekaj, kar je zabavno, znanje pa je kot tako lahko dosegljivo. Kakšen pa je vaš pogled na učenje?
Sama zagovarjam ravno nasprotno. Učenje je delo. Na delavnicah otrokom vedno povem: tako kot mami in oči hodita v službo, tako ti hodiš v šolo. Za delo je vedno potreben nek trud. Ko otroke vprašam, kakšno je za njih učenje, na tablo zapišem njihove odgovore: “Bedno, dolgočasno, brezzvezno …  Mučenje.” Kako naj to dvoje spravimo skupaj?

Odlični so rezultati učenja, ker ti nihče ne more prevzeti tega, kar znaš. Otroci mi tudi rečejo, da je danes vse dostopno na internetu. Res je, veliko informacij je na internetu, vendar moraš imeti znanje, da ločiš zrnje od plev, da veš, kaj je koristno, kaj so lažne novice. Tega pa ne veš brez znanja.

Zato je tako pomembno, da otroke že prej naučimo, da v življenju ne delajo samo tistega, kar se jim zdi zabavno, ampak tudi to, kar moramo. Ogromno šteje lasten zgled. To so vrednote, ki jih v družini prenašamo na otroka, in sicer pod pogojem, da do njega nismo preveč zaščitniški, da se zavedamo, da otrok ni naša lastnina, da bo nekega dne odrasel, z učenjem pa mu lajšamo to pot.

MANJA KRISTANC
OSEBNI ARHIV

Pri svojem delu se srečujete tudi s starši. Kaj bi rekli, katere so najpogostejše napake, ki jih naredijo z mislijo na to, da bi svojemu otroku čim bolj pomagali?
Ne bi rekla, da so to napake. Vsi starši vedno pristopamo po svojih najboljših močeh. Za otroka imamo najboljše želje, vendar pri tem pozabimo na kakšne stvari. Ena od teh je, da ni dobro, da je otrok projekcija naših ambicij, naših želja.

Druga stvar je, da se včasih – sicer nenamerno – ne zavedamo, da mogoče iz svoje preteklosti, iz svoje primarne družine prenašamo vzorce, ki smo jih dobili kot otroci in so nas zaznamovali. Vsi pridemo skozi proces vzgoje in socializacije nekako poškodovani, kar je normalno. Vzgoja je namreč utesnjevanje v pravila. Dobro pa je, da razmislimo, katere so tiste stvari, ki jih mi naprej prenašamo svojim otrokom.

Neustrezno je kričanje, telesno kaznovanje, poniževanje. Pri starših skušam ozavestiti, da vedno kritiziramo vedenje, nikoli osebe. Otroku nikoli ne rečemo: Iz tebe ne bo nič, poglej, kakšen si, ali pa ga primerjamo s sosedovim ali s sorojenci. Lahko rečemo: “Ni mi všeč, kako si pospravila sobo.” Potem moramo vedno dati tudi natančna navodila. Vedno lahko izbiramo besede. Mogoče smo ravno tu najbolj šibki. Starši nismo popolni, smo samo ljudje, pridemo utrujeni iz službe, imamo še druge skrbi, lahko se ne počutimo dobro … zato moramo te stvari ozavestiti.

Ena od stvari, ki tudi lahko zelo škoduje, je nedoslednost.

Če vemo, da nismo sposobni speljati neke posledice, s katero smo zagrozili, je bolje, da je ne damo.

Bolje je, da postavimo manj mej, pa tiste dosledno izpolnjujemo. Meje postavimo malo višje, vendar vse to skušamo sporočiti na dostojen način, tako, kot da bi se pogovarjali s prijatelji in s sodelavci.

Kaj je za vas učiteljska avtoriteta? Kakšna naj bi bila?
Zmotno je razmišljati, da smo avtoriteta sami po sebi, da nam avtoriteto zagotavlja že poklic, ki ga opravljamo. Včasih so ljudje spoštovali duhovnika, učitelja, odvetnika, zdravnika, pa seveda starše. To so bile nesporne avtoritete, o katerih se nihče ni spraševal.

Danes si moramo to, da smo avtoriteta, zaslužiti s svojo osebnostjo, integriteto, spoštljivostjo, strokovnostjo, se pravi z vsem svojim bitjem.

Vzpostavimo jo skozi odnos – da smo do učencev spoštljivi, zanesljivi, da to, kar rečemo, tudi velja. Pa seveda s strokovnostjo.

Na tem mestu bi poudarila: če nečesa ne vemo, ne branimo avtomatično samih sebe in pri tem kregamo učenca, ampak raje recimo: “Super vprašanje, a veš, da tega pa ne vem točno. Dogovorimo se in do naslednjič vsi poiščimo odgovor.” S tem nas bodo otroci spoštovali, ne pa, da si kot odgovor na vprašanje nekaj izmislimo ali celo ignoriramo vprašanje.

Svojo avtoriteto, čustva in počutje izražamo tudi s telesno govorico, s tem, kako nastopimo. Gre za to, koliko verjamemo sami vase. Če ne maramo tega dela, če nimamo radi otrok, mladostnikov, bo težje.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.