Duhovno potovanje Svetlane AlilujeveStari starši imajo v našem življenju pomembno vlogo. To lahko jasno vidimo tudi v življenju Svetlane Alilujeve. V otroštvu se je edina hči sovjetskega diktatorja Josipa Stalina imenovala Svetlana Stalina. Pozneje je prevzela materin priimek, še pozneje – potem, ko se je preselila v ZDA in se poročila – pa je postala Lana Peters.
Preberite še:
6 krajev, kjer so se zgodili evharistični čudeži
Rodila se je leta 1926 in je odraščala v okolju, kjer Boga niso nikoli omenjali. Njen oče je bil voditelj sovjetske komunistične partije in vlade, v kateri so se po svojih najboljših močeh trudili, da bi zmanjšali vlogo vere v človekovem življenju ali pa jo uporabili zato, da bi okrepili komunistično ideologijo.
Obe babici sta ji bili zgled v veri
Na dolgi rok pa ta posvetna moč ni bila močnejša od zgleda Stalinove gruzijske matere, Svetlanine babice po očetovi strani.
“V prvih šestintridesetih letih, ki sem jih preživela v ateistični državi Rusiji, nikakor nisem živela brez Boga, so me pa vzgajali starši, ki so bili ateisti, pa sekularizirana šola in vsa naša globoko zmaterializirana družba. O Bogu se ni govorilo,” je zapisala Alilujeva v svoji avtobiografiji Twenty Letters to a Friend.
Preberite še:
Oglejte si največjo gotsko zgradbo na svetu
“Moja babica po očetovi strani Ekaterina Džugašvili je bila kmetica, praktično nepismena, ki je prezgodaj ovdovela, a je gojila zaupanje v Boga in Cerkev. Bila je zelo pobožna in delavna. Sanjala je, da bi njen sin – moj oče – postal duhovnik.” Te njene sanje se seveda niso uresničile.
Tudi Svetlanina babica po materini strani, Olga Alilujeva, je odigrala pomembno vlogo. “O Bogu je govorila z veseljem; od nje smo prvič slišali besedi, kot sta duša in Bog,” je pripovedovala Svetlana. “Zanjo sta bila Bog in duša temelj življenja.”
“Bogu sem hvaležna, da sta moji dragi babici smeli prenesti seme vere na nas; čeprav sta bili navzven pokorni novemu redu, sta globoko v srcu ohranili vero v Boga in Kristusa,” je zaključila.
Preberite še:
Poročena sta bila 71 let, nato pa umrla v istem dnevu
Bog je uslišal njeno molitev
To seme je raslo ob življenjskih izkušnjah, zalivale pa so ga solze. Alilujeva se spominja, kako je prvič v svojem življenju prosila Boga za ozdravljenje svojega osemnajstletnega sina, ki je bil zelo bolan. “Nisem znala nobene molitve, niti očenaša,” je zapisala. “Uslišal me je, to sem vedela. Po ozdravljenju me je preplavilo močno občutje Božje navzočnosti.”
Pozneje je Svetlana srečala duhovnika, Nikolaja Golubcova, ki je skrivaj krščeval odrasle, ki so živeli brez vere. “Morala sem se poučiti o temeljnih dogmah krščanstva.” Krščena je bila 20. maja 1962 v ruski pravoslavni Cerkvi.
Preberite še:
Vera in znanost ne gresta skupaj? Ne drži
Pet let pozneje, ko je prebegnila iz Sovjetske zveze v Švico, se je prvič srečala s katoličani. Ko se je preselila v Združene države Amerike, pa se je spoznala številne verske tradicije.
V množici veroizpovedi ji je bila najbližja Katoliška cerkev
“Morala sem odkriti, kaj je prav v tej množici veroizpovedi; nisem več vedela, kdo sem in v kaj verujem. V svojem osebnem iskanju sem rešitev iskala v pravoslavni cerkvi, odgovori na moja vprašanja pa so se zdeli preveč abstraktni. Navkljub temu da sem imela med pravoslavnimi intelektualci prijatelje, je moja duhovna žeja ostajala nepotešena.”
Preberite še:
Evharistični čudež: sveta hostija je po nekaj dneh zakrvavela
Nekega dne je prejela pismo katoliškega duhovnika Garbolina iz Pensilvanije, ki jo je ob 50. obletnici Marijinih prikazovanj povabil na romanje v Fatimo. Tja ni mogla iti, a si je z duhovnikom dopisovala skoraj dvajset let. Leta 1976 se je spoprijateljila s katoliškim parom iz Kalifornije in z njima živela dve leti.
Leta 1982 sta se s hčerjo preselili v Cambridge v Angliji. “Moji stiki s katoličani so bili vedno naravni, umirjeni in spodbudni,” se spominja. “Branje del uglednih avtorjev, kot na primer Raisse Maritain (žene Jacquesa Maritaina, rojene v Rusiji, ki se je spreobrnila v krščanstvo), mi je pomagalo, da sem bila vedno bližje Katoliški cerkvi.”
Preberite še:
Krsti, poroke, evharistija. Zaporniki Auschwitza o verskem življenju v taborišču
Brez evharistije ni mogla več živeti
Končno se je pridružila Katoliški cerkvi in začela dnevno zahajati k maši. “Pred tem nisem bila pripravljena odpuščati ali se pokesati in nikoli nisem mogla ljubiti svojih sovražnikov. Zdaj se počutim precej drugače kot prej, ker dnevno hodim k maši. Evharistija je zame živa in jo nujno potrebujem. Ko Boga vsak dan žalimo, zapuščamo in izdajamo, nas nato preplavi občutek krivde in žalost – in zaradi vsega tega moramo pogosto prejemati zakrament sprave.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Gasilec mora biti električar, vodovodar, reševalec”
Preberite še:
Nerodne situacije, v katerih se je znašel papež Frančišek
Preberite še:
Joy še nikoli prej ni videla oceana. Sedaj že štiri leta potuje z vnukom
