Namig: je čredni nagon del vaše duhovnosti?Nič bolj ne osvobaja kakor zavedanje, kdo smo in kam gremo in da nas pri tem nič ne zadržuje. Na 23. navadno nedeljo med letom nam Jezus svetuje, kako lahko to dosežemo.
Zelo preprosto je pozabiti na to, kdo smo, in postati eden izmed mnogih.
V tokratnem nedeljskem evangeliju Jezusu sledijo velike množice, ki so nedvomno navdušene nad tem, kar jim je Jezus pred kratkim obljubil: veliko gostijo v nebesih, na katero so povabljeni vsi ubogi in pozabljeni.
Preberite še:
5 čudovitih svetišč, posvečenih presvetemu Srcu Jezusovemu
Ali mu sledimo?
Toda Jezus ve, kaj se v veri pogosto zgodi. Na več mestih v evangeliju se ustavi in povabi posameznike, naj mu sledijo. To pa ni enako. Tokrat mu sledijo “velike množice” – ne skupina prijateljev, ki so vsak posebej doživeli srečanje z Jezusom, temveč množica, ki je doživela skupinsko srečanje.
Jezusova naloga je, da se teh ljudi znebi – ne zato, ker jih ne bi želel v svoji družbi (seveda si jih želi), temveč zato, ker si želi, da bi mu vsak zase resnično sledil.
Zato jih vpraša, kar sprašuje nas: ali sledimo njemu ali množici?
Preberite še:
Preizkušnje in stiske, s katerimi se je Jim Caviezel soočal v vlogi Jezusa Kristusa
Ljubezen, ki je drugačna
Najprej jim pove, da ne morejo biti njegovi učenci, če “ne sovražijo svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja”.
V semitskem jeziku “sovražiti” v tem primeru ne pomeni prezirati, temveč ne dajati prednosti. Pomeni, da mora biti ljubezen, ki jo čutimo do Jezusa, drugačna od ljubezni, ki jo čutimo do drugih ljudi. Za Boga bi morali biti pripravljeni storiti vse in vse spremeniti. Tega ne bi smeli biti pripravljeni storiti za ljudi.
Jezus sprašuje: komu želiš ustreči? Ljudem okoli sebe? Ali Bogu? Nato nas spomni, kam gremo, in ta kraj je dosti manj prijeten od nebes.
Preberite še:
Jezuit med žurerji na Ultri
Križev pot našega življenja
Jezus pravi: “Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.” Pogosto izgubimo pomen fraze “nositi svoj križ”. Mislimo si, da to pomeni zgolj bremena, ki jih moramo nositi v življenju.
To je res eden izmed pomenov, toda nikoli ne pozabite še drugega: križ za Jezusom nosite le takrat, ko vas vaš mučitelj pelje v smrt. Križev pot našega življenja nas vse življenje spominja, da smo v krempljih greha, ki nas vodi v smrt, Jezusovo in našo.
Toda Jezus ni nemočen ali vdan v usodo. Dobro ve, kako se temu upreti.
Njegovi prvi poslušalci so slišali besede “svoj križ nosite za menoj” in si pri tem predstavljali, kako so jih njihovi sovražniki ujeli in umorili. Vse Jezusove besede, ki so sledile, vse namige na vojsko, so razumeli v enakem kontekstu.
Kaj predstavlja naš stolp?
Jezus nam govori, da si ne želimo biti človek, ki zida obrambni stolp, in ga ne more dokončati, ker ni preračunal svojih stroškov. Niti si ne želimo vojskovanja z nasprotnikom, ki se mu zaradi premajhnega števila vojakov ne bi mogli postaviti po robu. Jezus nam naroča, naj budno pazimo, kako se sovražnik bliža – da nas ne bi presenetil z napadom svoje številčne vojske.
Kaj torej stolp, ki ga zidamo, predstavlja v našem življenju? Molitev, ki jo moramo postopoma graditi in pazljivo negovati skozi dneve, tedne, mesece in leta. Kdaj nas bo sovražnik premagal zaradi večje in močnejše vojske? Ko se namesto na Boga opiramo na stvari okoli sebe, na svojo lastnino.
Naš “stolp” je opisan v prvem berilu. Človekove misli “so namreč bojazljive, naše sodbe so nestanovitne,” je zapisano v Knjigi modrosti, “kajti minljivo telo tlači dušo.” Saj komaj dojemamo, kar je na zemlji, “kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem?” Svoje življenje bomo razumeli le v primeru, če nam bo Bog dal modrost in “z višav poslal svojega Svetega Duha”.
Stolp, s katerega lahko uzremo svojega sovražnika, je zgrajen z molitvijo.
Apostol Pavel in Onezim nam kažeta, kako sovražniku spodnesti tla pod nogami, tako da se “odpovemo lastnini”.
Preberite še:
Svetnik, ki je bil izvoljen za papeža, a je pred tem hotel zbežati
Za Kristusa se moramo odpovedati vsemu
V drugem berilu apostol Pavel, “jetnik Jezusa Kristusa”, iz ječe piše Filemonu. V pismu ga prosi za sužnja po imenu Onezim, ki je zdaj več kot suženj – zdaj je njegov “družabnik”, ker je tudi “v Gospodu”.
Težko bi našli boljše pojasnilo za Jezusove besede, ko nam pravi: “Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.”
Apostol Pavel je svoboden in izpolnjen, čeprav je v ječi. Ne preklinja svojega ujetništva, uživa v samoti z Gospodom. Tudi Onezim je svoboden in izpolnjen, čeprav je suženj, kajti zdaj je Jezusov učenec.
Tudi mi moramo biti Jezusovi učenci, če se želimo soočiti s svojimi sovražniki: razen z Jezusom ne smemo biti zvezani v odnosih, ki preoblikujejo našo istovetnost, in ne smemo biti navezani na lastnino – za Kristusa se moramo odpovedati vsemu.
Le tako bomo vedeli, sami ali v množici, kdo smo in kam gremo, in pri tem nas ne bo nič zadrževalo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Federica Pellegrini in njena predanost Mariji: tetovirati si je dala rožni venec
Preberite še:
12 modrih misli Petra Opeke: “Vera ni znanje, vera je življenje”
Preberite še:
5 koristi, ki jih prinaša obisk cerkve
