Kar težko je videti, da dva ali več prijateljev ob pitju kave vzamejo vsak svoj telefon, namesto da bi se pogovarjali …
Vprašanje bralca:
Že nekaj časa imam občutek, da se utapljam v morju informacij, ki jih zavestno “mečem vase”. Telefon, televizija, časopisi, reklame … počutim se kot suženj novic, informacij oziroma želim vedeti čim več. Čutim, da vedno bolj izgubljam samega sebe, vedno bolj postajam razbit na tisoče koščkov. Včasih se mi zdi, da tudi molitev ne pomaga. Kako iz tega vrtinca, da bi spet bolj začutil samega sebe ter svoj odnos z Bogom?
Preberite še:
Škof, ki oznanja na spletu
Odgovarja: Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof
Vaše vprašanje zadeva slehernega sodobnega človeka. Samo po sebi je zelo pozitivno, da lahko v kratkem času pogledamo, kaj se dogaja v Sloveniji ali po svetu. Toda težava je v zmernosti … Kar težko je videti, da dva ali več prijateljev ob pitju kave vzamejo vsak svoj telefon in začne se “drajsanje” …
Podobno je v naših družinah, šolah, na delovnem mestu. Ko sem birmance vprašal, koliko časa na dan preživijo na internetu, mi je eden od fantov dejal: “Ali želite, da vam povem, kar vam bo všeč, ali kar je res.” Na prošnjo, da birmanec pove, kar je res, je zelo iskreno povedal: “Tam okrog pet ur na dan.” Pošten, toda zastrašujoč odgovor.
Preberite še:
Grejo selfiji tudi vam že na živce?
In ker človek vsega, kar sprejema prek različnih medijev in vsakdanjega dela in obveznosti, ne more predelati, “prebaviti”, čuti ob koncu dneva neko težko praznino, tesnobo in neuresničenost. Človek je bil od jutra do večera povsod in nikjer … iztrgan je iz konteksta bivanja in na koncu dneva ob vseh teh “umetnih, virtualnih” komunikacijah strahovito sam, osamljen v brezimni množici.
Raztreščenost bivanja, v kateri se znajde sodobni človek, pa ga oropa temeljne sposobnosti po čudenju bivanju, pušča ga ponižanega, strtega … Tak človek je otopel, utrujen, naveličan, ostaja torej samo še ciničen človeški subjekt, ki je vedno bolj odprt za to, da z njim nekdo manipulira, celo potrebo čuti v svoji pasivnosti, da ga nekdo drug vodi, da tako zapolni njegovo praznino.
Preberite še:
Papežev nasvet mladim, ki jim družbena omrežja povzročajo tesnobo in depresijo
V svoji iztrganosti, po Z. Baumanu, “tekoči modernosti”, je tako sodobni človek zbegan in nemočen. In če gremo od človeka k skupnosti. Drago Jančar opisuje stanje sodobnega človeka z besedami, da gre v človeških odnosih za cinično distanco. Pogosto se dogaja, da so ti odnosi samo še stvar potrebe, koristi … gre za neko nujno pragmatično komunikacijo, resničnega odnosa, srečanja pa vse pogosteje ni.
Iz tega vrtinca, iz vrtinca osame, razbitosti na tisoče koščkov, je na vsak način mogoče priti in odkriti nove razsežnosti bivanja. Je pa ta pot zahtevna, potrebuje resno odločitev. Predvsem pa je potrebno, da se ustavimo, si podarimo čas, sebi in drugim, da končno začutimo, da zares živimo. Najhujša bolezen sodobnega človeka je, da pozabi živeti, je vsepovsod in nikjer, iztrgan iz okoliščin dogajanja in v tej iztrganosti lebdi nekje v zraku, izgublja stik s svojimi koreninami, bližnjimi in Bogom.
Preberite še:
Mama, ki vsako jutro na Instagramu na stotine ljudi spodbuja k molitvi
Ob iskrenem srečanju s seboj in ljubim Bogom je v takšnem stanju rešitev v iskreni in pristni odločitvi za občestvo, za graditev osebnih odnosov, za poslušanje, za sočutje, za to, da se slišimo in poslušamo. In na to pot je vredno stopiti, stvari morejo postati drugačne, samo odločiti se je potrebno.
Najslabša odločitev je neodločitev, tako imenovani status quo; tako je bilo in tako bo, ničesar se ne da spremeniti. Strašno pogubna in samouničujoča je ta misel. Lahko se nekaj spremeni, kajti svet bo drugačen in lepši takrat, če “bodo ideali, ki osvetljujejo mojo pot in mi dajejo poguma, da se veselo soočam z življenjem, dobrota, lepota in resnica” (A. Einstein).
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 37.
Preberite še:
Tu je recept, kako otroke spraviti od telefonov, tablic, računalnika
Preberite še:
S čim vse nas preseneča igralec Mark Wahlberg
Preberite še:
Ta cerkev iz 9. stoletja je eden najlepših primerov predromanske arhitekture
