Novo veroučno leto je v polnem razmahu. Mar res lahko kdorkoli poučuje verouk?
Vprašanje bralke:
Danes se je treba v vsakem poklicu neprestano izpopolnjevati, opažam pa, da je tega (pre)malo na področju kateheze. V prihodnje bo moral katehet vedno več delati s starši in odraslimi. Zdi se mi, da bi morali zato bolj poskrbeti za izobrazbo in večjo duhovno poglobitev. Kakšno je vaše mnenje?
Preberite še:
Verouk, ob katerem otroci niti ne pomislijo, da bi po birmi “odpadli”
Odgovarja: Alojzij Cvikl, mariborski nadškof
Vera je stvar srca. Pot do vere je učni, vzgojni in doživljajski proces ob sodelovanju staršev, duhovnikov, katehetov in župnijskega občestva. Na prvem mestu so vedno starši. Njim je zaupana naloga, da otrokom posredujejo zaklad vere. Kateheti jim po svojih močeh pomagajo pri tej njihovi nalogi. Ko starši otroka vpišejo k verouku, izrazijo s tem željo in pripravljenost, ne samo da dovolijo versko vzgojo, ampak da bodo otroku in katehetu v oporo.
Verouk želi posredovati otroku vedenje o veri, o Svetem pismu, zakramentih, molitvi … Druga dimenzija, ki je prav tako pomembna, pa je uvajanje v izkustvo vere in krščanske skupnosti. Otrok lahko ob katehetu hitro začuti, ali to, kar razlaga in uči, tudi živi. Samo pri katehezi, ki je povezana s katehetovim življenjskim pričevanjem, bo začutil, da je vera nekaj velikega, pomembnega, nekaj, kar je nujno povezano z življenjem in čemur je vredno slediti.
Preberite še:
Pet zabavnih zgodbic, ki so se zgodile pri verouku
Tretja pomembna dimenzija je, da otrok začuti, da je del občestva. Samo v skupnosti lahko otrok najde zavetje in oporo. Pa ne samo to: mladim moramo tudi pomagati širiti obzorja, da bodo odkrivali, kje in na kakšen način se lahko tudi oni sami vključijo v občestvo in ga obogatijo s svojimi talenti.
Poslanstvo kateheta je zelo pomembno, posebej še v današnjem času, ko mnogi starši sicer otroka še vpišejo k verouku, sami pa iz tega ali onega razloga ne sodelujejo pri doseganju ciljev kateheze.
Preberite še:
Zafrkavanje in medvrstniško nasilje: kakšni so znaki in kako ukrepati
Vse to kaže, da pri nenehnem izpopolnjevanju kateheta ne gre samo za metodološko izpopolnjevanje ali za iskanje primernejših pedagoških pripomočkov. Pri katehezi je bistveno, da otrok iz katehetovega zgleda začuti, kaj mu pomeni vera, molitev, sv. maša … V tem se katehet razlikuje od učitelja v šoli. Če je v šoli na prvem mestu posredovanje znanja, je pri katehezi na prvem mestu pričevanje krščanskega načina življenja in šele ob tem tudi posredovanje znanja o veri.
Zato si bo katehet, da bo kos svojemu zahtevnemu poslanstvu, prizadeval za nenehno duhovno, osebnostno in strokovno rast. Ko govorimo o strokovnem izpolnjevanju, mislim na pridobivanje znanja iz katehetskih vsebin pa tudi na metode in na pristop.
Preberite še:
Zakaj je Jezus zahteven vzgojitelj
Vedno več imamo pri nas katehetov, ki svoje poslanstvo opravljajo ob svojem rednem delu. Mnogi prostovoljno. Tudi na te ne smemo pozabiti, ampak jih je treba spremljati in jim omogočati izpopolnjevanje in sodelovanje. V tem pogledu so tudi zelo pomembna srečanja, kjer lahko kateheti izmenjajo medsebojne izkušnje in spoznanja. Prav tako je tudi pomembno, da se udeležujejo duhovnih vaj in da imajo duhovnega spremljevalca.
Četudi moramo pri organiziranju kateheze izhajati iz konkretnih razmer, ostaja dejstvo, da bo katehet lahko izpolnil svoje zahtevno poslanstvo samo ob nenehnem prizadevanju za osebno rast, strokovno izpopolnjevanje ter ob dobrohotnem sodelovanju z drugimi kateheti. Ob vsem tem pa seveda ne bo pozabil prositi za Božji blagoslov pri svojem delu. Ob tem, ko bo svoja prizadevanja izročal Bogu, se bo tudi drugim rad priporočal v molitev.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 32.
Preberite še:
Se tudi vam v nedeljo zjutraj ne ljubi vstati in iti k maši?
Preberite še:
Kako na zmenku s sozakoncem spet začutiti metuljčke
Preberite še:
Kako je sveti Frančišek spreobrnil volka
