V naši kulturi je povsem vsakdanje, da negujemo in krasimo telo. Kako pa je z našim umom in mislimi?Letos znova zbiram mamice na delavnici Pet prioritet vsake žene in mamice. Za osnovo uporabljam knjigo Priročnik za mamice, ki sem jo prebrala že velikokrat in vsakič znova najdem v njej še kak nagovarjajoč stavek. Verjamem, da zapisano v knjigi velja v življenju kot pribito.
Preberite še:
Ko vas preganjajo tesnobne in strašljive misli, si pomagajte s to molitvijo
Ampak vedno znova se najde kakšna mamica, ki podvomi v zapisano in v lastno moč, da bi vsaki prioriteti namenila vsak dan vsaj nekaj časa. In s tem, ko človek podvomi vase, hkrati podvomi tudi v moč Sv. Duha, ki prebiva v vsakem izmed nas.
Duhovni boj
Takoj prepoznam, da gre za duhovni boj; saj hudobni duh noče, da bi bile močne, da bi živele po Božji volji, da bi se dojemale kot ljubljene Božje hčere, da bi živele iz zakramenta sv. zakona, da bi bile spoštljive do otrok in da bi imele pravi odnos do stvari, ki so nam bile dane v uporabo. Sv. Pavel ponuja rešitev: “Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči,” (Ef 6,10).
Tudi Jezus se je upiral skušnjavam v puščavi z Božjo besedo. Kakšen zgled nam je dal tudi s tem, ko ni obsodil niti tistega, ki ga je zatajil, niti tistega, ki ga je izdal; ko se ni ustavljal ob težkih okoliščinah, ampak je vztrajno hodil po poti svojega poslanstva?!
Preberite še:
Sveti Janez Zlatousti o tem, kako se opravičiti (in to zares misliti)
Moč Božje besede
Božje misli, zapisane v Svetem pismu, so polne moči, vere, upanja, spodbud, potrpežljivosti in ljubezni ter vodijo v še več življenja. Ugotovila sem, da jih je vredno prav počasi prežvekovati dan za dnem, saj so neverjetno hranljive. Tako so dnevi, ki jih začenjam z Bogom, drugačni, saj me spomnijo na to, da sem ljubljena in dragocena Božja hči in da tega Božjega pečata v meni ne more nihče izbrisati. S tem zavedanjem se tudi do otrok lahko obnašam bolj potrpežljivo.
Se pa včasih prikradejo tudi negativne misli v obliki kritik, obsojanj, skrbi, pritoževanj, godrnjanja, dvomov in te vodijo v negativno naravnanost. Včasih jih kar sprejmem za svoje in jih polagam na oltar pri maši ter jih zaupam spovedniku. Včasih pa jim preprosto nasedem.
Pretresla me je misel Joyce Meyer, ki je v knjigi Bitka v umu zapisala, da so Izraelci zaradi svoje napačne miselnosti blodili po puščavi 40 let, čeprav bi isto pot lahko prehodili v 11 dneh. Zapisala je še: “Mnogo ljudi nikoli ne vidi odgovorov na svoje molitve, ker z lastnimi mislimi izničijo to, za kar so prosili, še preden ima Bog možnost delovati v njihovem imenu.”
Preberite še:
Vas vsak dan zmoti veliko stvari? Odženite moteče misli
In ti, dragi bralec? Okušaš sadove redne molitve? Koliko let že hodiš po puščavi? Veš, kje je rešitev?
Poskrbimo tudi za svoje misli, ne le za telo
V naši kulturi je povsem vsakdanje, da negujemo in krasimo telo. Kako pa je z našim umom in mislimi, ki švigajo v njem in pogojujejo naše zadovoljstvo? Jih kar sprejmemo za svoje, jih polagamo na oltar pri maši in pregledujemo enkrat mesečno z duhovnim spremljevalcem? Se zanje zahvaljujemo? Odlagamo negativne misli, skrbi in dvome pri spovedi?
Misli težko nadziramo, lahko pa izbiramo odziv nanje in posledično tudi vpliv na svoje počutje. Sami izbiramo, ali bomo verjeli Gospodu, ki ima čudovit načrt za naše življenje, tako kot je storil npr. Abraham? Sami lahko gojimo bodisi hvaležnost, blagoslavljanje in odpuščanje ali samopomilovanje, zamero in kritiziranje. Kaj menite? Kaj bo bolj izgrajevalo odnose?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Obstaja precej dokazov, da je bil Shakespeare katoličan
Preberite še:
Kako je 9-letna deklica priskočila na pomoč ustrahovanemu sošolcu
Preberite še:
“Šele ko občutimo pomanjkanje, takrat znamo dati stvari pravo vrednost”
