Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Naj nam ne bo nerodno moliti na pokopališču

FAMILY MEMORIES
Patat - Shutterstock
Deli

Pretirano posvečanje pozornosti grobovom in vsemu, kar spada zraven, zakrije bistvo naše vere, ki se ne konča z grobom, temveč seže onkraj njega

Pred vrati so prazniki, ko se še posebej spominjamo vseh, ki so nas že zapustili, ter ob tej priložnosti obiskujemo grobove naših rajnih. Slovenci, pa naj gre za verne ali neverne, smo pri tem zares zelo pridni in temeljiti.

Priprave na prvi november se za marsikoga začnejo že nekaj tednov prej

Takrat se začne čiščenje kamna, nasipanje novega peska, zasajanje rastlin ter prinašanje sveč. V marsikateri družini se obiskovanje grobov, še zlasti če so ti na različnih koncih kraja ali celo na različnih koncih dežele, raztegne kar na ves teden. Ob tej priliki prižgemo na grobovih svečko, ki je v krščanstvu simbol luči in večnosti, kar je lepa in simbolična gesta.

Preberite še: Namesto plastičnih sveč na grobovih se pokojnih lahko spomnimo tudi takole …

Gotovo je lepo, ko se ob tej priložnosti srečamo tudi s sorodniki in znanci, gremo morda h komu na obisk ali poklepetamo kar na pokopališču. A po drugi strani se ne morem znebiti občutka, da smo iz tega naredili pravo kulturo ter da za vso pozornostjo, ki jo namenjamo grobovom, pokopališčem, okrasju in predvsem svečam, stoji še kaj drugega.

Zakaj čutimo, da moramo prižgati toliko sveč?

Nič neznanega ni, da smo Slovenci rekorderji v količini plastičnih sveč, ki jih prižgemo na naših grobovih (in ki seveda v obliki velikanskih kupov plastike nato neizogibno končajo na tem ali onem odpadu). Nekje sem prebrala misel, da Slovenci zato prižigamo toliko sveč, ker nam je nerodno moliti na grobovih naših dragih.

Morda skušamo na ta način pokazati, koliko so nam pokojni pomenili? Bi radi, da tudi sosedje in znanci vidijo, da za grob lepo skrbimo in da smo zanj namenili kar nekaj denarja? Morda menimo, da je količina sveč neposreden pokazatelj ljubezni, ki jo čutimo do teh, ki so nas že zapustili?

Ali pa morda skušamo s svečami nekako kompenzirati za vse tisto, kar ni bilo v redu med nami in pokojniki; prižigamo sveče, da bi se (Komu? – Pokojnim? Sebi? Bogu?) odkupili za vse odnose, ki niso bili taki, kot bi si želeli, za vse razprtije, razhajanja, oddaljenost, nesprejemanje … Skratka za vse tisto, kar je v tem zemeljskem življenju prepozno, da bi lahko razčistili?

Preberite še: Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih

Naše oči morajo, če hodimo za Jezusom, videti dlje od groba

V evangeliju lahko preberemo Jezusove besede, ki nam dajo misliti: “Hôdi za menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve!” (Mt 8,22) Če imamo vero v vstajenje po smrti, potem se moramo zavedati, da je grob le prostor ali shramba, kjer ležijo posmrtni ostanki naših pokojnih. Seveda je prav, da poskrbimo za posmrtne ostanke pokojnikov in da urejamo ter obiščemo njihov grob.

Preberite še: Po tragični nesreči je na grobu svojega moža spregovorila ganljive besede

A hkrati naj bodo naše oči uprte h Gospodu, kajti upamo, da se naši dragi rajni radujejo v nam še nerazumljivi polnosti pri Njem. Pretirano posvečanje pozornosti grobovom in vsemu, kar spada zraven, zakrije bistvo naše vere, ki se ne konča z grobom, temveč seže onkraj njega.

Namesto številnih sveč je tako verjetno veliko bolj smotrno in (v duhovnem smislu) “učinkovito”, če našim rajnim ob obisku groba namenimo molitev in lepo misel. Naj nam ne bo nerodno moliti na pokopališču, tudi naglas.

Seveda pa se rajnih spominjamo vsak dan, ne le na praznik vseh svetih, tako v osebnih molitvah kot tudi pri vsaki sveti maši. Vse te priložnosti so kot nevidne svečke, ki jih prižigamo zanje; svečke, ki nikoli ne ugasnejo in ki za seboj ne puščajo ekološke katastrofe.

Ročno poslikani kamenčki naše družine

Ob lanskem prazniku vseh svetih smo se v naši družini odločili, da bomo prihodnje leto (torej letos) na grobove naših pokojnih sorodnikov odnesli na roko poslikane kamne. Kamne smo z mislijo na ta namen nabrali spomladi na izletu na naši obali, ob morju, ki je simbol neskončnosti.

PAINTED STONES
TINA MARTINEC SELAN | ALETEIA

Pred nekaj dnevi so jih otroci poslikali in nato smo jih namesto svečk položili na grobove vseh, ki so nas imeli radi in ki jih pogrešamo. Ob tem smo zmolili zdravamarijo. Čeprav ni isto, kot če bi se k teti, dedku ali babici lahko stisnili v naročje, pa nam je bilo pri srcu toplo, da smo jim odnesli darilce, ki smo ga izdelali sami.

 

Preberite še: Zamolčana Slovenka, ki je odkrivala skrivnostna indijanska ljudstva

Preberite še: 11 najlepših rimskih vodnjakov

Preberite še: Novo življenje petih deklet po nasilju, prostituciji in zlorabi

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.