Če bi vprašali ljudi, kaj se jim zdi, katero obdobje je bilo v njihovem življenju najpomembnejše, bi verjetno dobili zelo različne odgovore. Večina pa bi prav gotovo imela za najpomembnejše tisto obdobje, ko so bili najbolj aktivni, najbolj delavni. Ko so uspevali v svojem poklicnem življenju, ko so vzgajali in spravljali pokonci svoje otroke, ki so jim zdaj v pravo veselje, in tako bi lahko naštevali še naprej.
Preberite še:
Rojena za večnost: mala svetnica Elena
Ampak to vprašanje postavljamo ljudem, ki svojega življenja sploh še niso končali. Kdo ve, kaj se jim bo v življenju še zgodilo in kako se bo to, kar prihaja, vpletlo v njihovo osebno zgodovino. Ni nujno, da bodo to samo vesele reči, lahko bo tudi kaj zelo hudega, čemur bodo morali biti kos.
Ko pridejo preizkušnje …
Lahko se je veseliti uspeha takrat, ko ti gre vse dobro, ko si lahko samo vesel in hvaležen, da je tako. Ko pa pridejo kakšne preizkušnje, na primer huda bolezen, s katero moraš dolgo časa živeti, stvar sploh ni tako preprosta. Če malo pogledamo okrog sebe, vidimo, da je takšnih preizkušenj vseh vrst zelo veliko. Čim starejši človek postaja, toliko več je tega, ni pa nujno to povezano samo s starostjo.
Preberite še:
Molitev patra Pija, ki izžene strah, tudi strah pred smrtjo
Pravzaprav bi šele čisto na koncu življenja lahko odgovorili na vprašanje, katero obdobje je najpomembnejše v mojem življenju. Morda tisto, ki si ga sami ne bi nikoli izbrali. Pa vendar je človek morda prav v tem obdobju v sebi najbolj aktiven, ker se sooča s stvarmi, ki skoraj presegajo njegove zmožnosti, in jih vendar zmore. Na zunaj ni videti kakšne posebne akcije, je pa morda veliko bolj aktiven kot kdajkoli prej. Pred Boga stopa v svoji nemoči, z vsem svojim življenjem.
Spoznanje večnosti
Na vprašanje, katero obdobje je najpomembnejše v mojem življenju, odgovarjamo navadno tako, kot je usmerjena naša družba. V akcijo in storilnost. Kaj je resnično najpomembnejše, bomo lahko spoznali šele na koncu, ko bomo vstopali v večnost. V sebi sem globoko prepričana, da nobeno trpljenje ne more biti zaman. Ne znamo ga razložiti, ampak saj to ni pomembno. Tudi Boga ne moremo razložiti, a upamo in verujemo, da je.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 46.
Preberite še:
Nekoč je bil gangster, zdaj ga v zaporih kličejo škof
Preberite še:
Na Filipinih bo kmalu stal najvišji Marijin kip na svetu
Preberite še:
Veseli delavci dajo od sebe 13 odstotkov več. Zakaj?
