In kako lepo bi bilo, ko bi mu kdo pripravil en sendvič … z ogrsko! Jaz zase povem, da se sendviča ne branim ob nobeni uri. Pa nisem “uporabnik” uslug Karitas. Čeprav bi bilo prav, da bi bil. Reden uporabnik uslug Karitas!
Kajti žalostno in pomanjkljivo napačno je, da ob besedi karitas, ki vendarle pomeni “ljubezen”, in to dejavno, čutečo ljubezen, običajno pomislimo na ljudi, ki so potrebni pomoči in ljubezni, le redko pa na ljudi, ki ljubijo in zato pomagajo!
Preberite še:
Ali je mogoče ljubiti vse ljudi?
Ljubiti vse ljudi
Kot dober in pošten kristjan bi seveda rad ljubil vse ljudi … tudi svoje bližnje. A ker bi to rad dobro in pošteno opravil – ne le napol, ker polovičar pa nisem –, previdno in preudarno izbiram, koga bom ljubil … In tako ljubezen postane izbirčna in ljubezen do bližnjega le ena od izbir, ki so mi na voljo.
Ljubezen pa ne izbira! Ker ljubezen ni izbira! Ljubezen je ne nazadnje – zapoved! Prva in največja! In nova!
Koga naj torej ljubim? In kako? Vse to so legitimna in logična, čeprav nekoliko farizejska vprašanja. Jezus je na vprašanje, kako doseči nebesa, odgovoril: “Ljubi Boga in svojega bližnjega!”, na podvprašanje, kdo je moj bližnji, pa odgovoril z zgodbo o usmiljenem Samarijanu.
Usmiljeni Samarijan
Z zgodbo o možu, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho, padel med razbojnike, ki so ga ranjenega pustili ležati ob cesti, ki sta se mu izognila tako duhovnik kot levit in verjetno še kdo, dokler se ga ni usmili Samarijan, tujec, nevernik, drugače čuteč in misleč, ki mu je obvezal rane, ga posadil na svoje živinče, kot piše, odpeljal do gostišča in poskrbel zanj.
Preberite še:
Ali vam je težko ljubiti sovražnike?
“Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?” vpraša Jezus. Oni je dejal: “Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.” In Jezus mu je rekel: “Pojdi in ti delaj prav tako!” A moram reči, da me ta odgovor ne zadovolji!
Naše življenje je kakor pot “iz Jeruzalema v Jeriho” in na tej poti ali pademo med razbojnike, ki nas ranijo in pustijo na pol mrtve, ali pa smo Samarijani, ki tem – napol mrtvim – pomagajo. Lahko smo seveda tudi razbojniki, tisti torej, ki rane povzročajo, lahko smo duhovniško in levitsko brezbrižni ter rane in ranjene prezremo, lahko smo gostilničarji, ki ranjene sprejemajo, lahko smo celo živinčeta, torej osli, ki vse to prenašamo, hočem reči, da pomagamo …
Kdo je komu bližnji na tej zmešani poti iz Jeruzalema v Jeriho? Res le Samarijan “nekemu človeku” ali vsi vsem? “Pojdi in tudi ti tako delaj!” Izkazuj usmiljenje vsakemu in vsem. Od osla dalje …
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Nekoč je bil gangster, zdaj ga v zaporih kličejo škof
Preberite še:
Na Filipinih bo kmalu stal najvišji Marijin kip na svetu
Preberite še:
Veseli delavci dajo od sebe 13 odstotkov več. Zakaj?
