Zaradi predanosti “male cvetke” Detetu Jezusu (po katerem nosi tudi redovno ime) se z njenimi zapisi lahko čudovito pripravimo na božič Sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki jo imenujemo tudi “mala cvetka”, dobro poznamo po njenem polnem in preprostem življenju karmeličanske redovnice. Njena avtobiografija z naslovom Povest duše še danes osvaja srca bralcev.
Globoko v njeni duhovnosti je zasidrana močna predanost Detetu Jezusu. Že kot redovnico so jo imenovali s. Terezija Deteta Jezusa in ta “naziv” je oblikoval vse njeno delovanje.
Izbrali smo nekaj navedkov iz njenih spisov, ki so nam lahko v pomoč pri naši duhovni pripravi na božič, da bomo lažje spoznali svojo majhnost in nenehno potrebo po Jezusovem blagem usmiljenju.
Ob spominu na prvo sveto obhajilo
Moje prvo sveto obhajilo bo vedno popoln spomin … čudovita knjižica … je bila tako lepo pripravljena in me je pripravljala korak za korakom; čeprav sem toliko časa premišljevala o svojem prvem obhajilu, sem morala obnoviti svojo gorečnost in napolniti srce s sveže nabranim cvetjem. In tako sem vsak dan darovala številne žrtve in dejanja ljubezni, ki so se spremenila v cvetlice; nekatere so bile vijolice in vrtnice, druge plavice in marjetice ali spominčice. Želela sem si, da bi vse cvetlice na svetu zibale Jezusa v mojem srcu.
Kot majhna žogica
Že nekaj časa se darujem Detetu Jezusu kot njegova igračka, govorim mu, naj z menoj ne ravna kot z dragimi igračami, ki si jih otroci le ogledujejo in se jih ne drznejo dotakniti. Želim si, da bi z menoj ravnal kot z žogico, povsem brez vrednosti, ki jo lahko vržeš na tla in brcaš naokoli, jo predreš in pustiš ležati v kotu, ali pa bi me, če bi tako želel, tesno stisnil k svojemu srcu. Z drugimi besedami, želim si le zabavati Dete Jezusa in mu pustiti, da z menoj počne natančno to, kar si želi.
Male žrtvice za Boga
Bogu lahko ponudim le zelo majhne stvari. Te male žrtvice prinašajo obilo miru moji duši, toda pogosto zamudim priložnost in se kar izmuznejo mimo mene. Ampak to mi ne jemlje poguma. Sprijaznim se s tem, da imam malce manj miru in si prizadevam, da bom naslednjič bolj previdna.
Drzna kot Marija Magdalena
Predvsem pa sledim zgledu Marije Magdalene, moje srce je navdušeno nad njeno osupljivo, oziroma še bolje, ljubečo drznostjo, s katero je osvojila Jezusovo srce. K Jezusu se s tolikšnim zaupanjem in ljubeznijo ne odpravljam zato, ker bi bila obvarovana smrtnega greha; tudi če bi imela na vesti vse mogoče zločine, sem prepričana, da svojega zaupanja ne bi izgubila. Skesana in strtega srca bi se preprosto vrgla v Odrešenikov objem, saj vem, kako zelo ljubi svojega izgubljenega sina.
Dvigalo v nebesa
Tvoje roke, moj Jezus, so dvigalo, ki me bo poneslo v nebesa. Ni mi treba odrasti; ravno nasprotno, ostati moram otrok in mu postajati vedno bolj podobna.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
