Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Najin otrok ves čas pozablja svoje stvari. Naj mu poveva, kar mu gre?

UPSET STUDENT
Shutterstock
Deli

Otrok kljub nenehnemu opozarjanju stalno pozablja pripomočke

Vprašanje bralke:

Spoštovani, najin četrtošolec pogosto pozablja potrebščine v šoli. Včasih je to puščica, včasih kapa, rokavice, kakšen zvezek … Kljub opozarjanju ni kakšnega posebnega učinka. Vem, da mu želim samo dobro. Če mu povem, kar mu gre, običajno utihne in se zapre vase, če mu ne povem, se mi zdi, da tudi ni prav. Pri vsem skupaj več ne vem, kaj je prav. Hvala.

Helena

Odgovarja: Janez Sečnik, zakonski in družinski terapevt

Spoštovani, pozabljanje in izgubljanje potrebščin je za skrbne starše izredno naporno stanje. Zelo normalno je, da smo v takih situacijah vznemirjeni in da se počutimo nemočne. Ne nazadnje tudi finančno. Tudi za otroka ni prijetno, da je venomer brez stvari. Ne počuti se dobro in velikokrat tudi ne more slediti pouku … Morda postane tarča nepotrpežljivih učiteljev in ne nazadnje tudi nas, staršev. Dejstvo je, da je zadrega obojestranska. Znajdemo se v slepi ulici, vse skupaj obstane v krču.

Če uspemo prek svoje stiske opaziti otroka, smo na dobri poti. Vztrajajmo in ponavljajmo vedno znova. Pomagajmo mu iz zagate.

Se uspemo v trenutkih vznemirjenosti osredotočiti nase in opaziti, kaj se dogaja z nami, preden začnemo s “pridiganjem”? Pomembno je, da ne zaobidemo in ne prezremo sebe in svojega sveta, saj bo to tudi za otroka pomenilo manj prezrtosti njegovega notranjega stanja. V odnos vključimo svoj notranji svet, svoja čustva in misli na način, da ne povozimo sebe in otroka.

Kadar govorimo “kar mu gre”, običajno zaobidemo občutja jeze, razočaranja in vznemirjenja. Takrat ne opazimo, kaj se dogaja v nas samih, in izgovorjene besede letijo spodrezano tjavendan. Ostanejo samo nasveti, očitki, gola resnica. Izgubili smo stik s sabo in z otrokom, pozabili smo na empatijo do sebe in otroka. Vaš otrok se takrat zapre vase. Izgubil je stik z okolico, okolica pa z njim.

Kadar govorimo o sebi in iz sebe, je to zagotovo prav. Res je, da otroci niso celo življenje četrtošolci. So pa nekateri bolj pozabljivi, drugi manj. Skupaj z njim lahko iščemo načine, da bi se stvari urejale na bolje.

Otroci nas usmerjajo, da poiščemo stik z njimi in s sabo. To gradi v nas samih večjo enovitost in povezanost navznoter in v odnosih. Otrok bo zrasel, težave bodo minile, zapomnil pa si bo, kako smo ravnali z njim. Ljubezen nikoli ne mine.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.