Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Po krstu je neki glas v meni rekel: Zdaj si na varnem”

URŠKA MAKOVEC
Deli

Na nedeljo po svetih treh kraljih praznujemo nedeljo Jezusovega krsta. Jezus je bil krščen kot odrasel – tako kot zakonca Teja in Marko Borko, ki sta nam povedala, kako sta v Gospodu svobodno zaživela

Teja in Marko Borko sta starša treh majhnih otrok, ona je farmacevtka, on pa andragog. Danes sta veselih obrazov, doma v prikupni hiški v okolici Ljubljane, zelo aktivna člana skupnosti Emanuel.

Ni pa bilo vedno tako. Kot otroka oziroma mladostnika sta doživljala velike stiske zaradi nesprejetosti, brezciljnega iskanja, depresije.

Vsak po svoji poti sta – Marko pri 26 letih, Teja pa pri 23 – prišla do odločitve za krst in s tem vključitev v Katoliško cerkev. Predstavila sta svoji zgodbi in njun pogled na krst danes.

Marko, kako ste živeli pred vstopom v krščanski svet?
Že v osnovni šoli sem se začel spraševati o življenjskih vprašanjih. Nekakšen začetek je bil, ko sem v sedmem razredu izdelal plakat o različnih verstvih. V srednji šoli sem bral duhovno literaturo, tudi iz new agea. Bil sem drugačen od vrstnikov, izoliran, po značaju introvert.

Trpel sem. Sicer mi ni bilo nič hudega v življenju, a v svoji koži sem se počutil bedno in bil depresiven. Ko iščeš smisel življenja, se ne moreš nikamor opreti.

V srednji šoli sem šel večkrat v tempelj Hare Krišna v Šiški, med faksom sem tudi obiskoval budistično skupino. Iskal sem. V okviru športne vzgoje sem prakticiral jogo. Do krščanstva pa je bilo še daleč.

Oče je svojo vero odkril po 30. letu in je domov prinašal Družino. Pograbil sem jo, saj je bil to kontrast tistemu, kar sem prebral v Mladini ali Sobotni prilogi. Šokantno je bilo. Stvari so bile dobro napisane, strinjal sem se, začel sem se identificirati, izgubljati predsodke do krščanstva.

Kaj pa vas je prepričalo za krščanstvo?
Ko sem še bral new age knjige, me je pritegnila ena o meditaciji. V njej je bil dodatek z mantrami. Našel sem očenaš. Nisem vedel, da je to krščanska molitev. Preprosto se mi je slišala fajn. Ponavljal sem jo kot mantro najprej vsak večer enkrat, potem dvakrat, potem še zjutraj … Ker je bila to v bistvu molitev k Bogu Očetu, je očitno naredila svoje.

V Družini sem našel vabilo na duhovne vaje na Uskovnici. Nikogar nisem poznal, toda že v prvi minuti so me nagovorili, prijazno sprejeli. Ostal sem. Na koncu me je nekdo zelo posredno vprašal, ali se bom dal krstiti. Bilo je dovolj močno, da se je to zasidralo vame. Sčasoma sem prišel do odločitve za katehumenat.

Teja, kakšna pa je bila vaša pot?
V 6. razredu osnovne šole sem imela neke zdravstvene težave, nič ni pomagalo. Potem pa je mami našla nekoga, ki je bil specializiran za kitajsko medicino. Takrat sem prvič sploh razumela, da obstaja še kaj več kot telo, da obstaja duhovno. In da če jaz ne skrbim zase, telesno, se to pozna. Zdravnik mi je predpisal strogo dieto in vaje za telo, sama pa sem začela kmalu prakticirati jogo.

Sem pa v šoli imela stiske. Nisem se znala vključiti. Za vse sem bila “pridna”, vedno sem poslušala druge, nisem pa se znala vključiti. Čutila sem, da vsi odraščajo, jaz pa vedno ostajam zadaj. Vedno sem imela občutek, da je z mano nekaj narobe. Zakaj se ne morem pogovarjati? Zakaj ne morem biti z ljudmi? Hrepenela sem po prijateljstvu, sprejetosti.

Ste pri jogi vztrajali?
Ja, znala sem dihati, bila gibčna, se znala umiriti. A moje življenje se v socialnem smislu ni uredilo. Še vedno sem bila prestrašena, zaprta, nisem imela občutka, da sem sprejeta.

V času študija sem nekoč dobila letak za neko novodobno duhovnost, shen qi. Besede na letaku so me prepričale, to potrebujem. Odprl se mi je nov svet, zdelo se mi je, da sem našla, kar sem iskala. Imeli smo inštruktorje, sproščali smo se, šli smo v naravo. Intenzivno sem živela to duhovnost.

Toda počasi, po nekaj letih je šlo znova navzdol. Po štirih letih sem spet ugotovila, da vsi napredujejo, samo jaz ne. Ni bilo preboja. Takrat sem bila že precej depresivna. Počutila sem se bedno, nič, kot “potrata kisika”.

Kdaj se je zgodil “preboj”?
Tisto leto sem ponavljala letnik na faksu. Želela sem izkoristiti leto in iti na prakso v tujini. Hotela sem biti čim bolj stran od doma. Ko sem našla Singapur, je v meni nekaj oživelo. Čeprav nisem imela nikakršnih možnosti, da me sprejmejo, so me. Nisem mogla verjeti.

V Singapurju sem stanovala pri neki študentki, ki me je s prijatelji pričakala že na letališču. Bili so zelo veseli, sprejeli so me, zanimali so se zame. Že takoj me je povabila: “Jutri je nedelja, greš z nami v cerkev?” Malo sem bila v zadregi, ampak sem šla, ker me je zanimalo.

V ogromni dvorani je bilo okoli šest tisoč ljudi. Začeli so slaviti, vsi so bili na nogah, peli, dvigovali roke (šlo je za neke vrste Binkoštno cerkev). Zdeli so se mi zdelo naivni. “Kako morejo?!”

Ti prijatelji so me neprestano vabili v svojo družbo. Prvič v življenju sem doživela, da se je nekdo zanimal zame. To me je tako pretreslo! Začela sem se zahvaljevati.

Vedela sem, da to ne more biti naključje. Tam zgoraj mora biti neka oseba. Prej sem verjela, da je to neka pozitivna energija, ki je indiferentna. Lahko se stegneš ponjo, sicer pa se ne zgodi nič. Tam pa sem prvič doživela, da je to oseba, ki odgovarja na moje misli, klice, ve, kaj si želim, in mi to kar da! Bila sem v sedmih nebesih. Vsako jutro sem se zahvaljevala.

PETER SKOBERNE
Teja pri krstu.

Kako je dozorela ideja za krst?
Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem na shen qiju zaslišala glas v sebi, da moram stran. Slišala sem, da obstajajo študentske maše. Mislila sem si: “Fajn, to pa bo živahno!” Toda to, kar sem tam doživela, se mi je zdelo kot pogrebščina! Ljudje so se mi zdeli mrtvi.

Pri maši je pel zbor MPP, kamor sem se vključila. Tam sem počasi spoznavala katoličane. Predsodki so se začeli topiti. Iskreno so živeli vero. Ob njih sem se umirjala in spreobračala. To je pomenilo, da sem bila vsako sredo pri maši. Zbor je imel po maši ločeno obhajilo v kapeli. To je bilo zame nekaj tako lepega in svetega! Čutila sem, da je to najsvetejši trenutek poleg povzdigovanja. To me je zelo pritegnilo.

Izvedela sem tudi za šolo Abram, ki jo je organizirala Skupnost Emanuel. Privlačilo me je, ker je pisalo, da vključuje tudi oznanjevanje. Na koncu pa so peli v jezikih. To me je že v Singapurju navdušilo. To me je prepričalo, da je to skupnost zame. Šla sem tudi na molitvene večere. “Vžgana” sem bila.

Izvedela sem tudi za katehumenat in se kmalu odločila zanj.

Kakšne spomine imata na krst?
Marko
: Bal sem se, da bi pri obredu krsta postal nemiren, da bi začel kričati, neki strah je bil v meni, da bi se kako manifestiral hudi duh. Toda pri maši, ob uvodnem kesanju sem začutil, da gredo grehi od mene, in to že pred krstom. Po tistem trenutku sem začutil veliko radost, srečo, svobodo.

Krst in birma sta potekala v velikem veselju in miru. Lepo bogoslužje je bilo.

Teja: Ko sem prejela krst, sem se usedla v klop in neki glas v meni je rekel: “Zdaj si na varnem.” To mi je dalo mir. Vesela sem bila.

Teja, kako pa je šlo po krstu? Vse “kot po maslu”?
Meni se je takrat šele začelo. Svarili so me, da se bo ta “blaženost” počasi umirila. Tega nisem hotela, a stiske so se res kmalu pojavile. Take, ki sem jih poznala že od prej. Bila pa sem intenzivno v Cerkvi, zato sem lahko te stiske ubesedila, imela sem ljudi, ki so me poslušali. Predvsem pa sem molila. Včasih sem tudi po dve uri molila, slavila, jokala, prosila Boga, naj me spremeni.

Leto po krstu sem vstopila v Skupnost Emanuel. To se mi je zdelo najbližje temu, kar sem hotela živeti. MPP in skupnost sta bili moji rešilni bilki, da sem lahko šla prek svojih stisk in začela rasti. Reševali so me odnosi, slavljenje. Bog me je na zelo konkretne načine spodbujal, mi pokazal, da me ima rad.

JOŽE BARTOLJ
Marko pri krstu.

Marko, kakšen je bil vaš čas po krstu?
Po krstu sem vedel, da potrebujem dodatno formacijo, kjer bom lahko še rasel. Sveti Duh je tudi mene vodil v šolo Abram. Tam sem se srečal s Skupnostjo Emanuel. Njihovo življenje v Svetem Duhu se mi je zdelo pisano na kožo, naravno. Srečal sem pristne kristjane, pristno Cerkev.

Že pred koncem akademskega leta sem vedel, da želim vstopiti v skupnost. Teja je vstopila kmalu za mano, tam sva se srečevala. Po kakšnem letu sva postala par.

Kako zdaj v zakonu živita, kar sta dobila pri krstu?
Marko
: Dobila sva Cerkev, pri krstu sva prejela brate in sestre v Kristusu. Cerkev ima svoje učenje – Sveto pismo, evangelij. Navduševala naju je teologija telesa. Pred poroko sva hodila na dve pripravi na zakon. Prek tega sva zelo rasla. Odločila sva se, da ne želiva biti le fant in dekle, ampak da želiva čim prej priti do neke gotovosti, ali sva za skupaj ali ne. Če ne, greva čim prej narazen, ne da podaljšujeva, se raniva in si kradeva čas.

Poročila sva se in zdi se mi, da sva s pomočjo Cerkve in njenega učenja uspela postaviti zelo dobre temelje za zakon, za odnos. Še danes črpava to modrost.

Teja: Veliko pomeni to, da sva si lahko podelila zakrament. Ni samo najina obljuba, ampak je tu še Bog. Če ga ne bi bilo, jaz ne bi imela poguma. Preveč bi me bilo strah, kaj vse gre lahko narobe. Pomembna je gotovost, da bo Bog s tabo.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.