“Najina poročna fotografija na ogledalu me opomni, da dan začnem s hvaležnostjo”

Ženska ženski – žena, mamica, logopedinja in surdopedagoginja Kristina HostaDolenjka Kristina Hosta je že skoraj pet let Klemenova žena in osem mesecev mamica. Je ustvarjalna duša, ki rada riše, šiva, izdeluje fotoalbume in voščilnice. Kofetarica na kvadrat rada klepeta ob kavi in potuje. Čeprav se ne more odločiti, kateri letni čas ji je bolj pisan na kožo, ker v vsakem najde kaj, kar obožuje, se še posebej navdušuje nad poletjem. Rada ima prijetna druženja in sprehode, predvsem pa ji veliko pomeni tudi umirjenost.

Preberite še:
Sem ustvarjalna?

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Sanjski začetek dneva bi bil zame vedno nekje ob morju. Na primer toplo jutro, ko z možem in hčerko odhitimo na sprehod in kavo ob obali. Ker pa je to bolj kot ne rezervirano za poletje in vsakdan tega ne dopušča, jutra skušamo vseeno začenjati skupaj.

Mož vstane precej zgodaj in pred njegovim odhodom v službo skušam vstati tudi jaz, da spijeva kavo ali čaj in na hitro poklepetava o načrtih za dan. Ker sem bolj jutranji tip, mi to običajno ni težko. Ko mož odide v službo, mi tako ostane nekaj časa, dokler se hčerka ne zbudi. Ta čas običajno izkoristim za miren zajtrk ob knjigi in dodatni skodelici kave.

Preberite še:
Se jutro ni začelo najbolje? Tako lahko opravite jutranjo molitev

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Na ogledalu v kopalnici imamo prilepljeno najino poročno fotografijo, ob njej pa okvir z zapisom Vsemu bova kos. Najina fotografija je tam že nekaj let. Opomni me, da dan začnem s hvaležnostjo. Čeprav se zdi, da bi jo po tolikem času zlahka spregledala, pa ni tako.

Ko vidim svoj odsev, je sedaj, po porodu, vsekakor drugačen kot prej. Čeprav so bile spremembe telesa postopne in sprejemanje domače neurejenosti neizogibno, včasih pogrešam tisti čas zase, da bi se uredila. A kot mama na porodniški običajno ne vidim smisla, da oblečem kaj drugega kot majico za dojenje in trenirko, lase pa spnem v čop. Res pa je, da si kljub vsemu rada nataknem par uhanov in na trepalnice namažem maskaro. To naredim zase in se takoj počutim bolj ženstveno. Ne glede na videz pa si želim vsako jutro začeti s hvaležnim srcem. Že to, da nam je podarjen nov dan, je dovolj dober razlog za to, čeprav je po neprespani noči marsikdaj težko.

Preberite še:
Vse, česar vam niso povedali o poporodnem obdobju

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Pred porodom sem se zjutraj urejala za službo. Urejena pričeska in maskara na trepalnice, pa lepa oblačila, nakit in parfum so bili nepogrešljiv del dneva. Stvar, ki je prišla nehote v navado in mi je predstavljala neko dobro počutje glede sebe. S prihodom hčerke in dnevi na porodniški se je malo spremenilo. Včasih me Izabela že navsezgodaj potrebuje do te mere, da sem urejena le toliko, da me pred kakšnimi prijateljskimi obiski ne bi bilo sram. 🙂

V tem obdobju urejenost merim bolj v tem, da imam kolikor toliko red v hiši in pri oblačilih, kjer se zdi, da s pranjem in zlaganjem komaj pridem na zeleno vejo. Pa da so plačane položnice ter knjige vrnjene v knjižnico. Vzdrževanje reda se mi včasih sicer zdi prava umetnost. A ob njem imam dober občutek. Vsekakor hrepenim po dnevih, kot je nedelja, da se lahko uredim za k maši ali pa za kakšno drugo priložnost. Urejenost vame vsekakor doda pridih ženstvenosti.

Preberite še:
Zakaj vzdrževati red in biti urejen? Takole pravijo svetniki

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… ti je dano vsakodnevno spremljanje življenja in razvijanja čudovite male duše, ki je s tvojo pomočjo prišla na svet. Hčerka je moj svet popestrila in vanj vnesla toliko ljubezni, za katero sploh nisem vedela, da jo premorem.

5. Kako se ob vseh obveznostih, hčerki in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
To je vprašanje, na katerega sem se pred porodom zavestno pripravljala, a očitno še premalo. Vsekakor se možu posvečam premalo (no, vedno se zdi premalo). Vendar pa so jutra in večeri najini, ko nama ostane čas za pogovor. Pa konci tedna. Čeprav si ves čas prigovarjam, da ne smemo s tistim našim prijetnim družinskim življenjem odlašati in ga prelagati na vikend, dostikrat pride ravno do tega. Ko imaš pred seboj dan brez obveznosti, je to čisto drugače kot lovljenje večernih uric.

Preberite še:
Kako se spremeni odnos, ko zakonca dobita otroka?

Moj mož ni zahteven, kar zadeva pozornost do njega. Srečen je, ko naju vidi in pojemo skupno kosilo ter si privoščimo sprehod, preden se znoči. Jaz pa si zanj rada vzamem čas, da mu napišem kakšno lepo sporočilo, mu skuham kavo ali pa da zvečer sanjariva o prihodnosti. No, zdaj, ko pomislim na svoje besede, bi znalo vse to biti bolj zame. 🙂 Kakorkoli, z možem rada preživljava skupen čas. Se pa še nisem navadila na dejstvo, da ga je čedalje manj.

6. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Gotovo so to leta, ko sva si goreče želela, da bi zanosila, pa nisem. Za naju je bil čas, ko sva bila sama (čeprav sva načrtovala drugače) zelo dragocen. Sploh, ko pogledam nazaj. Vezala naju je želja po otroku, vendar sva se opominjala, da to ni bil razlog za sklenitev zakramenta svetega zakona. To ni bil brezskrben čas v dvoje, sploh ne. Bil pa je preživet v medsebojni povezanosti, da zmoreva, in zaupanju v Boga, da za naju pripravlja nekaj čudovitega. In kako prav sva imela. 🙂

Preberite še:
Ko otroka ni in ni

7. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Pogled na hčerko. 🙂 Sicer pa me vedno spravi pokonci misel, da me ima moj mož rad.

8. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Vsak dan skušam kaj prebrati, a ne uspe vedno. Lepa je skupna večerna molitev, čeprav Izabela včasih že spi ali pa se igra, včasih vmes tudi doji. Najdragocenejše so mi gotovo mesečne ženske kave. Ko se nas dobi pet žensk, mamic, ki prebiramo izbrano knjigo za osebno rast in predelujemo posamezna poglavja oz. stvari, ki so nas v knjigi nagovorile. Večji del srečanja preprosto klepetamo in zame je to res čas za mojo žensko dušo. Udeležujeva se tudi srečanj zakonske skupine. Tudi ta naša zakonska skupnost prinese svoje bogastvo.

Preberite še:
“Po 40 letih se imava še raje, kot sva se imela na začetku”

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Okrog sedme ure začneva kopati Izabelo, jo urediva in pripraviva za spanje. Tu mi vsak večer pomaga mož in zelo olajša delo. Če Izabela ni preutrujena, skupaj zmolimo, preberemo kakšno pravljico in jo pokrižava. Ko jo jaz uspavam, mož še kaj pospravi in nama pripravi večerjo. Večerja je najin čas, čas za klepet, načrtovanje, sanjarjenje, tudi besedno piljenje in brušenje, sploh če je za nama naporen dan.

Po večerji rada kaj preberem ali pogledam kakšno serijo, Klemen uredi kaj za službo, včasih pogledava kakšen film. Glede na to, da imamo v hiši precej nemirno spečo dojenčico, je večerni čas v dvoje umirjen takrat, ko se ne prebuja. Včasih večer preživiva tudi bolj v tišini, ko vsak počne kaj zase. In tudi to nama ustreza. Edino pravilo, ki se ga skušava držati, je, da ne greva skregana spat.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… prepoznamo neizrečene občutke, smo nežne in pozorne, romantične in zasanjane ter smo lahko mamice. Ženske, kot žene ali prijateljice, smo trdne in zmoremo marsikaj. Si pa moramo dopustiti, da nas dopolnjujejo tudi tisti, ki nam veliko pomenijo. Zase vem, da svoje vloge ženske ne bi opravljala dobro, če se ne bi učila in zgledovala po možu in hčerki, ki me dopolnjujeta.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.