Odgovorov na to vprašanje je lahko zelo veliko … Ali pa je morda le en? Če bi v tem trenutku povprašali ljudi okrog sebe, kdo je po njihovem pameten in uspešen, bi dobili zelo različne odgovore. Vsak odgovor bi verjetno vseboval del resnice. Ni tako lahko z nekaj besedami označiti pametnega in uspešnega človeka.
Preberite še:
Kaj storiti, če smo v napetih odnosih s svakinjo ali svakom
Zato mi je bilo še toliko bolj dragoceno, ko smo se nekje o tem pogovarjali, pa mi je eden od sogovornikov rekel takole: “Pameten in uspešen človek ni, kdor zna vse probleme rešiti, ampak kdor zna s problemi živeti.” Bolj ko o tem razmišljam, bolj resnična se mi zdi njegova misel.
Bistveno je, da znaš s problemi živeti
Nihče od nas ne živi v idealnem svetu. Tega si sicer lahko želimo, ostajamo pa samo pri želji in je za nas nedosegljiv. Pravzaprav je škoda izgubljati preveč energije s takšnim idealnim svetom, ki ga ne bomo nikoli dosegli. Veliko bolje je, če se spoprijemamo z življenjem takšnim, kakršno je. Včasih se ga lahko veselimo in smo nad njim navdušeni. Drugič smo spet žalostni, lahko celo obupani in se ga v tistem trenutku zares ne moremo veseliti.
Preberite še:
V odnosih je pomembna tudi kvantiteta, ne le kvaliteta
Ko pa potem na koncu vse skupaj premislimo in ob vsem ovrednotimo svoje življenje, ugotovimo, da sploh ni bilo tako slabo, kot se nam je v nekaterih trenutkih zdelo. Velikokrat si lahko celo čestitamo, da smo bili kos marsikateri težavi, česar prej morda od sebe nikoli ne bi pričakovali. Zato je vedno dobro pogledati nazaj in si čestitati.
Da bi bilo problemov čim manj …
Ko človek tako premišljuje o svojem življenju, postane še toliko bolj prepričan o resničnosti te misli: Pameten in uspešen človek je, kdor zna s problemi živeti. Seveda bi si vsakdo od nas želel, da bi bilo problemov čim manj, to je zelo razumljivo. Ker pa so tukaj in so del našega življenja, je pomembno, kako znamo z njimi živeti. Morda bi bilo življenje brez njih po eni strani enostavnejše, po drugi pa prav dolgočasno.
Včasih se te misli bolj zavedam, drugič spet manj. Zelo upam, da nanjo ne bom nikoli pozabila, predvsem ne takrat, ko se bo pred menoj pojavilo kaj težkega. To pa želim tudi vsem bralcem.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 6.
Preberite še:
Sta bila sveta Valentina kar dva?!
Preberite še:
“V trenutkih, ko nama je najtežje, se opreva na Boga”
Preberite še:
Tri stvari, ki so po poroki drugačne, boljše kot pred njo