Spominjamo se 500. obletnice smrti enega največjih mojstrov renesanse Rafaela Santija (1483–1520)Raffaello Santi se je rodil 28. marca 1483 (bil je to veliki petek) v Urbinu, kot tretji otrok bogatih zakoncev Giovannija in Magie Ciarle Santi. Oče je bil zlatar in pozneje tudi slikar na dvoru Federica III. V zakonu sta se jima najprej rodili dve hčeri, a sta kmalu po rojstvu umrli, in ko se je rodil sin, mu je oče izbral ime Raffaello.
Ko je imel osem let, je umrla mati, čez tri leta še oče. Skrb za Rafaela je oče v oporoki zaupal dečkovi teti Santi in umetnikom, ki so bili na dvoru urbinskega vojvoda. Ti so mladega Rafaela jemali s seboj v razkošni dvorec, kjer je občudoval dela tedaj največjih mojstrov in dobil podlago za svojo naglo umetniško rast.
Preberite še:
Slikarska umetnina redovnice razstavljena po pol tisočletja
Virtualni ogled njegovih umetnin
Rafaelove umetnine si lahko ogledate z domačega kavča: www.musement.com/uk/raphael-virtual-museum.
Grozote umbrijske Perugie so pustile sled tudi na slikah
Okoli leta 1500 je Rafael prišel v mesto Perugia, kjer je imel svojo umetniško delavnico slikar Pietro Vannucci, znan pod imenom Perugino. Ko je mojstru pokazal svoje risbe in ga prosil, ali lahko nekaj časa ostane pri njem, da se kaj nauči, mu je ta povedal, da mu je oče, ko je bil še živ, že pripovedoval o sinovem slikarskem talentu in da ga želi poslati k njemu v šolo. Tako se je Rafael pridružil ekipi Peruginovih učencev in se poglabljal v “angelsko milo umetnost svojega mojstra”.
V tistem času je v umbrijskem glavnem mestu prihajalo do strašnih pobojev, po mestnih ulicah in celo v stolnici sv. Lovrenca so ležali kupi pobitih trupel. Te grozote so se vtisnile v spomin mladega umetnika, pozneje jih je upodabljal na slikah v vatikanskih Stancah.
Preberite še:
7 manj znanih dejstev o Michelangelovi mojstrovini
Nekaj njegovih del si lahko ogledate v fotogaleriji:
Srečanje z Leonardom in Michelangelom v Firencah
Učitelj Perugino je imel v tistem času že čez 50 let in njegova umetniška moč je pešala. Rafaelo je mojstra občudoval in posnemal njegove like, ki so težili k idealni lepoti. Slikal je tako dobro, da je Perugino v njem videl sodelavca in ne več kot učenca. Ko je Rafael naslikal sliko Marijina poroka za neko umbrijsko družino je mojster priznal, da ga je učenec prekosil.
Ob neki priliki ga je Perugino vzel s seboj v Firence, kamor je pogosto zahajal in kjer sta ustvarjala velika umetnika Leonardo de Vinci in kipar Michelangelo Buonarroti. Mladega umetnika je mesto tako prevzelo, da se je leta 1504 preselil v Firence. Tu se je najprej srečal s 30 let starejšim da Vincijem – pod njegovim vplivom je začel slikati čudovite “mehke in človeške” Madone, na katerih je poudarjal Marijino nežnost.
V Firencah se je srečal tudi z Michelangelom, ki pa je bil po značaju, kot pišejo življenjepisci, precej težak in mladega Rafaela nikoli ni sprejel. Pozneje, ko sta oba delala na papeškem dvoru v Rimu, je v njem videl nevarnega tekmeca. O njunem neprijaznem odnosu so se razvile številne anekdote. Kot človeka se nista trpela, kot umetnika pa sta se spremljala: Rafaelo je občudoval velikega kiparja, in tudi Michelangelo je v poznih letih pohvalil kakšno Rafaelovo umetnino.
Preberite še:
Skrivnostni Slovenec, ki je imel v lasti eno najpomembnejših zbirk
Prijateljstvo z dvema papežema: Julijem II. in Leonom X.
Ne ve se natančno, kdaj je Raffaello prišel v Rim, gotovo pa je tam že bil jeseni leta 1509. V Firencah je takrat že bil priznan, v Rimu pa je hitro postal slaven. Njegov uspeh je povezan z dvema papežema: omenjenim Julijem II. in Leonom X.
Prvi ni maral prebivati v sobanah svojega predhodnika in si je dal zgraditi svoje stanovanje ter poklical najbolj slavne slikarje, da poslikajo sobane ali “stance”; med drugim sta delala zanj tudi Perugino in Michelangelo. Slednjemu je naročil, da poslika Sikstinsko kapelo. Začel je zidati tudi novo cerkev sv. Petra, za voditelja del, kjer je bilo zaposlenih okoli 2500 mož, pa izbral arhitekta Donata Bramateja, doma iz Urbina kot Rafael. Življenjepisci pišejo, da je papeža Rafaelov ljubeznivi značaj očaral. Zaupal mu je, da poslika dvorane sodne palače. Ko si je ogledal osnutke znamenite Rafaelove slike Razprava o Najsvetejšem, je v navdušenju vzkliknil: “Vsi slikarji naj gredo, kamor hočejo, vatikanske sobane bo slikal samo Rafael!” Mladi mojster papeža ni želel razočarati, v delo se vsem žarom, poslikane dvorane so prihajali občudovat vsi rimski veljaki.
Preberite še:
Mojstrska slika Jezusa, ki jo je naslikala osemletna čudežna deklica
Po Bramanteju na stebriščih Raffaellova Biblija
Leta 1513 je papež Julij II umrl, nasledil ga je Leon X. Tudi on je velikodušno podpiral umetnike. Občudoval je Michelangela pri delu v Sikstinski kapeli, čeprav se je ob njem počutil neprijetno. Po značaju se je ujel z Rafaelom, ki je postal njegov najljubši umetnik na papeškem dvoru. Leta 1514 ga je papež imenoval za voditelja pri gradnji bazilike sv. Petra po smrti Bramanteja. To je tedaj pomenilo najvišje priznanje za umetnika.
Rafaelo je imel ob sebi kopico umetnikov, učencev, ki so ga posnemali in se od njega učili. Z njihovo pomočjo je leta 1519 dokončal poslikavo vatikanskih lož, ki jih je zasnoval že Bramante. Lože sestavlja 13 stebrišč, dolgih po 65 metrov. Rafaelo je vsako stebrišče okrasil s štirimi slikami: prvih dvanajst s prizori iz Stare zaveze, zadnjo iz Nove zaveze. Nastalo je 52 slik, ki jim pravijo Raffaellova Biblija.
“Knez umetnikov” umrl za pljučnico, star komaj 37 let
Rafaelo je trdo delal in tudi veliko zaslužil. Rad se je lepo oblačil in si kupil bogato vilo, v kateri je sprejemal visoke goste. Pri vsem razkošju je ves čas še naprej delal. Med drugim je na papeževo željo narisal osnutke za stenske preproge, ki bi prekrivale zidove Sikstinske kapele.
Leta 1517 ga je kardinal Giulio Medici, poznejši Klemen VII., prosil, da bi za škofijsko cerkev v mestu Narbona naslikal Kristusovo spremenjenje. Raffaello je naročilo sprejel, a je slikal počasi, nikamor se mu ni mudilo. Imel je komaj 37 let in naročilo ni bilo časovno pogojeno. Vendar ga ni nikoli dokončal. Zbolel je za pljučnico, ker je slutil, da bo umrl, je napisal oporoko. Bolan je bil dva tedna, 6. aprila – kot ob rojstvu je bil spet veliki petek – je umrl. Giorgio Vasari, umetnostni zgodovinar tistega časa, je zapisal: “Ob pogledu na mrtvo telo in živo sliko je vsakomur srce hotelo počiti od bolečine.”
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69.
Preberite še:
“Vedno je vedel, kaj mladi potrebujejo, zanje je dal vse”
Preberite še:
Končno imam čas za branje! Toda kaj brati, ko so knjižnice zaprte?
Preberite še:
Kako naj se znebim strahu, da bom za vedno ostal sam
