Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

“Med prazniki smo duhovniki glavni frajerji, letos pa ne bo tako”

BERNARD ROZMAN
OSEBNI ARHIV
Deli

Letošnji velikonočni prazniki skozi oči mladega duhovnika

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Bernard Rožman je župnik v župniji Brdo in Zlato Polje. “Čeprav bo letošnja velika noč zelo drugačna, kot smo jo vajeni, pa bodo priprave nanjo lahko toliko bolj poglobljene in umirjene,” je prepričan Bernard.

Čas v karanteni si krajša na sprehodih s kužkom Bernijem in preizkuša svoje kuharske sposobnosti, seveda pa zelo pogreša svoje župljane.

Za letošnje velikonočne praznike so odpovedane so vse zunanje slovesnosti, ki bi se jih sicer udeležili verniki. Ne bo svetih maš, kadila, prazničnih oblačil, petja … Le praznovanje v družini. Lahko bi rekli, da bo odpadel zunanji blišč, ostalo pa bo bistveno. Kaj se ob teh praznikih dogaja v človeku?
Letošnji prazniki bodo nekaj posebnega. Jaz osebno sem se jih zelo veselil, ker sem prvo leto sam na župniji. Vse je novo. Obstajajo zanimivi običaji in navade. Vendar mi je koronavirus onemogočil javno praznovanje. Tako je tudi prav, zaradi varnosti.

V situaciji, v kateri smo se znašli, bo od nas odvisno, kakšno vzdušje si bomo ustvarili in kako bomo doživeli Jezusovo vstajenje, na katerega smo se duhovno pripravljali 40 dni. Družine imajo samo dve možnosti: da se same organizirajo in pripravijo na praznovanje ali pa bo šlo to obdobje mimo brez duhovnih sestavin. Priprave na taka praznovanja niso neka “visoka znanost”. V času, v katerem živimo, je možnosti in gradiva dovolj.

Torej je na preizkusu tudi naša osebna vera?
Osebno mislim, da se bo nekoliko spremenila iz tradicionalne vere v bolj duhovno osebno vero, ali pa se bo zgubila. Ne bo velikih zunanjih manifestacij, nas pa lahko domače okolje bolj poveže.

Duhovnikov glavni “šiht” je običajno med prazniki. Takrat pride duhovniško poslanstvo najbolj do izraza – služiti ljudem in jim prinašati Kristusa. Tokrat ga boste bolj težko. Ali pač ne?
Med prazniki smo duhovniki glavni “frajerji”. Velikokrat smo v središču pozornosti. Letos pa ne bo tako. Opažam, da je služenje ljudem na preizkušnji. Kako ravnati v takšni situaciji, kaj narediti, da ne boš škodoval ljudem, kako jim biti blizu …

Prva dejavnost, ki se mi zdi pomembna, je molitev. S to dejavnostjo ne moremo škodovati drugim. Izvajamo jo lahko kjerkoli in ob katerikoli priložnosti. Druga stvar je telefon, ki ga lahko uporabljamo za komunikacijo. Prepričan sem, da lahko kakšen sms ali pogovor marsikomu polepša dan ali celo teden.

Naslednja rešitev v tej krizi so sodobna omrežja. To so lahko orodja za zapravljanje časa in ustvarjanje zasvojenosti, lahko pa z njimi naredimo kaj koristnega. Tukaj bi omenil pogovore, pozitivna sporočila in tudi koristna gradiva, do katerih lahko lažje dostopamo. Biti ljudem blizu in prinašati Jezusa v tem modernem času je zanimiva naloga.

Sodobna omrežja pomagajo tudi pri prenašanju svetih maš. Dandanes lahko doma spremljaš svete maše iz različnih krajev Slovenije. To se mi zdi trenutno, v tej situaciji, zelo pozitivno.

Ko sem v svojem župnišču iskal najbolj primerno lokacijo za maševanje, sem ugotovil, da je najboljši signal, kjer imam ponavadi shranjeno vino. No, pa tudi omarica z modemom je blizu. In sem si nekako organiziral prenosno kapelo in od tam prenašal svete maše. Največji problem je bil, kako postaviti telefon, da se ne bo prevrnil, ker stojala za mobitel nisem imel. Znašel sem se tako, da sem uporabil lestev in par dilc in naredil stojalo. Sedaj v velikem tednu pa sem dobil pomoč na tem področju in smo omogočili wifi tudi v župnijski cerkvi, iz katere bom prenašal svete maše in obrede.

Vsak dan se naučim nekaj novega, o čemer na fakulteti nismo niti razmišljali.

Kako konkretno boste sveto tridnevje in veliko noč praznovali vi – poleg obhajanja obredov seveda?
Pred krizo sem imel v glavi vse organizirano. Sedaj pa nisem več prepričan. Poskušal se bom čim bolj duhovno pripraviti na praznovanje velike noči. Bo pa drugače kot v prejšnjih letih, ko sem bil kaplan. Imel bom več časa za premišljevanje besedil, vse bo bolj umirjeno. Ne bo letanja od cerkve do cerkve, ne bo treba paziti na uro in podobno.

Na veliki četrtek bo praznovanje zadnje večerje – to pomeni sveta maša in nato molitev z Jezusom na Oljski gori. Na veliki petek bom imel križev pot, zvečer pa bodo sledili obredi velikega petka in molitev ob božjem grobu. Če bo čas “dopuščal”, se bom poskušal lotiti kakšne kulinarične specialitete, ki so značilne za to obdobje. Zagotovo pa bom pobarval kakšen pirh, da bo za žegen.

Na veliko soboto bom imel blagoslov velikonočnega ognja in blagoslov jedil, zvečer pa bo slovesna velikonočna vigilija. Na veliko noč pa seveda slovesna sveta maša, po kateri bom imel velikonočni zajtrk. Verjetno sem še kaj pozabil. Podobno, kot sem rekel za moje farane, velja tudi zame. Toliko, kot bom vložil, toliko bom prejel. Potrebno se je pripraviti in si vzeti čas za tisto, kar ti veliko pomeni.

BERNARD ROZMAN
OSEBNI ARHIV

Letos ob sebi ne boste imeli ne velike družine, iz katere izhajate, ne svojih faranov … Kako se v teh dneh spopadate z osamljenostjo? Ali kaj pogrešate svoje župljane?
Res izhajam iz velike družine, ki šteje kar 23 članov – starši, bratje, sestri, nečaki, svaki in svakinje. Zaradi ukrepov, ki so bili sprejeti, se trenutno ne moremo obiskovati, ker vsak živi v svoji občini. Imamo pa srečo, da imamo moderna omrežja, kjer lahko komuniciramo, si delimo fotografije in zanimive posnetke. Na ta način ohranjamo povezanost. Bo pa po koncu krize še bolj luštno oditi na obisk!

Prav tako ne bo blizu mojih faranov, ki se pridno držijo pravil. Sem pa prepričan, da smo povezani v molitvi in tudi prek družabnih omrežij. Prejemam veliko slik in sporočil, ki mi polepšajo “korona” dneve.

Seveda pogrešam župljane. Komaj sem se jih navadil, zdaj so pa kar doma. (smeh) Zavedam se, da je tako prav in da bodo naša druženja v prihodnosti še lepša. Pogrešam skupna bogoslužja, druženje po maši, cerkveno petje in mladinsko navihanost.

Župnija Brdo ima župnišče na hribu, tako da sem lahko dalj časa v karanteni, če bo potrebno. Uredil sem si zelenjavni vrt s štirimi gredicami, ki jih sedaj obdelujem. Imam pa tudi psa, ki je mešanček med zlatim prinašalcem in nemškim ovčarjem, ampak jaz mu rečem, da je župnijski nemški ovčar z imenom Berni. Z njim greva vsak dan na sprehod po župniji. Imam veliko srečo, ker je okoli mene narava, gozd in lepe sprehajalne poti so zelo blizu.

Zelo rad vzamem v roke kitaro in si dam duška. Preizkušam tudi svoje kuharske sposobnosti. Čas mi hitro mine. Še posebej med sveto mašo in molitvijo, ko sem povezan s celotno župnijo.

Kaj se vas je ta post, ki je bil zelo poseben, najbolj dotaknilo in kako vas nagovarja letošnja velika noč?
Ta post smo začeli zelo zagnano. Vsak izmed nas si je zadal kakšno odpoved ali nalogo za post. Pripravljali smo se na volitve v župnijske pastoralne svete. Potekali so križevi poti po podružnicah. Potem pa se je vse spremenilo. Zame je bil post priložnost za prilagoditev na trenutne razmere. Poskušam, da bi iz situacije, ki je nastala, videl pozitivne posledice.

Najbolj se me je dotaknila požrtvovalnost vseh tistih ljudi, ki se borijo na prvih frontah. Zastavljajo svoja življenja, ločeni so od svojih najdražjih. Zato se nimam jaz kaj pritoževati in biti slabe volje, če določenih dejavnosti, ki so mi blizu, trenutno ne morem izvajati.

Letos me še posebej nagovarjajo Jezusove besede in zgled, ko je šel v Jeruzalem, kjer ga je čakalo trpljenje, samo zato, ker nas ima rad. In prepričan sem, da tako kot je Jezus vstal od mrtvih, bomo tudi mi z Božjo pomočjo premagali krizo, v kateri smo se znašli.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.