Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Po odhodu iz taborišča je skoraj umrla. Rešil jo je Janez Pavel II.

EDITH ZIERER
EAST NEWS
Srečanje v Jeruzalemu leta 2000.
Deli

Po odhodu iz taborišča je ležala na postaji. Karol Wojtyla jo je vzel v naročje in jo nesel tri kilometre daleč

Bil je januar leta 1945, ko je 13-letna Edith Zierer zapustila nemško delovno taborišče v Čenstohovi. Takrat še ni vedela, da so njeno družino ubili Nemci. Ni mogla hoditi, zato je ležala na eni izmed železniških postaj, kjer ji je pomagal mlad duhovnik. To je bil Karol Wojtyla.

Brez njega bi umrla od mraza in lakote

Po odhodu iz taborišča se je Edith vkrcala na vagon s premogom, kmalu pa ji je zmanjkalo moči, zato se je odpravila na postajo v Jędrzejów (provinca Świętokrzyskie). Zaradi pomanjkanja moči je padla. Na tleh je obležala premražena, lačna, izčrpana in oblečena zgolj v tanko črtasto uniformo. Nihče ji ni namenil pozornosti, sama pa se ni mogla premakniti. Le en moški se je ustavil, da bi ji pomagal.

Kot je pozneje poudarila v svojih izjavah, je bil čeden in energičen. Vprašal jo je, kaj počne na takšnem mestu. Ona je odgovorila, da se trudi priti do Krakova. Ko jo je Karol Wojtyla vprašal po imenu, so se ji v očeh nabrale solze. Dolgo je namreč nihče ni poklical po imenu, dolgo časa je bila le številka. Moški je za trenutek izginil, po nekaj minutah pa se je vrnil s toplim čajem, sirom in kruhom.

Vredno je poudariti, da se je Karol Wojtyla v času okupacije pripravljal na duhovništvo. Ko se je papež spominjal teh težkih časov, je omenil, da je študij potekal v krakovskem kamnolomu Solvay in delno v nadškofovi palači. V duhovnika je bil posvečen 1. novembra 1946.

Nosil jo je v naročju in ji podaril svoj plašč

“Poskusi vstati,” ji je rekel Karol. Na žalost ni mogla. Bila je izčrpana in padla je na tla. Zato jo je duhovnik vzel v naročje in jo tri kilometre nesel do postaje, od koder je peljal vlak do Krakova.

Tudi ostali Judje so se vozili v vagonu za živino. “Opozorili” so jo, da jo bo duhovnik morda želel spraviti v samostan. Wojtyla jo je pokril s plaščem, saj se je deklica močno bala.

Ko se je vlak ustavil, je odšla ven in se skrila za rezervoarje za mleko. Wojtyla jo je poklical po poljski različici njenega imena: “Edita, Edita!” Še vedno se spominja njegovega imena in priimka.

Težka leta vojne

Edith je bila nezaupljiva, saj je kljub mladosti v življenju že veliko pretrpela. Z družino je živela po različnih mestih, po izbruhu vojne je s svojci odšla na vzhodno mejo, pozneje pa v Krakov. Njen oče se je moral skrivati, ker je pritegnil veliko pozornosti s svojo semitsko podobo.

Edith ni izgledala kot Judinja. Ponarejala je svoje dokumente in poskušala živeti normalno življenje, vse dokler nekega dne ni zapustila hiše, v katero se ni več vrnila, ker je bila aretirana. S sestro Judith sta končali v getu, kjer sta na eni izmed ulic videli tudi svojega očeta. Na žalost so kmalu vso družino odpeljali v koncentracijsko taborišče v Płaszów, bili so ločeni. Edith je vlak odpeljal v popolnoma drugo smer kot ostale člane družine. V kraju Skarżysko Kamienna so jih razdelili v skupine.

Deklica je dobro znala nemško in dobila delo v tovarni streliva, kjer je trdo garala. Stradala je, zahteve Nemcev pa so se večale.

Leta 1943 so jo pripeljali v taborišče v Čenstohovi, kjer so judovske ujetnike zaposlili z izdelavo streliva. Dve leti pozneje je bilo taborišče osvobojeno. Edith je želela najti svojo družino, a takrat še ni vedela, da je ostala sama. Njeni starši so umrli v Dachauu, sestra pa v Auschwitzu. Na pomoč ji je priskočil duhovnik Wojtyla.

Dobro si je zapomnila njegovo ime in vse življenje je bila hvaležna za njegovo odrešenje. Oba sta bila sama, mladi duhovnik je že izgubil mater, očeta in brata, tako kot Edith. Ko je leta 1978 slišala, da je Wojtyla postal papež, je bila izredno vesela in začela je jokati. V tistem času je živela v Izraelu, Poljsko je namreč zapustila leta 1951. Imela je družino, moža, zaposlena je bila kot zobna asistentka. Janezu Pavlu II. je napisala pismo in se mu zahvalila, ker ji je rešil življenje.

“Govori glasneje, ker sem star”

Papež se je spomnil nanjo in jo povabil v Vatikan. Do prvega srečanja je prišlo leta 1998. Dejal ji je: “Dekle, govori glasneje, jaz sem že star.” Blagoslovil jo je in ji rekel: “Vrni se, moj otrok.”

Papež je leta 2000 med romanjem po Sveti deželi obiskal inštitut Yad Vashem, kjer je položil venec rož. Dekle je svetemu očetu reklo: “Kdor reši eno življenje, reši ves svet.” Ta moto se pojavlja na medalji, ki so jo prejeli tisti, ki so med holokavstom reševali Jude.

Edith je pisala papežu, on je pisal nazaj. Nista se več srečala. Edith je umrla leta 2014.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.