PrišepetovalecSlovenski prevod besede “parákletos”, s katero Jezus poimenuje Svetega Duha “Tolažnik”, morda ni najbolj na mestu. Omenjena beseda namreč prihaja iz pravnega besedišča in pomeni “zagovornika (advokata), pomočnika, branitelja ali pa pričo, posrednika, prijatelja” (SSP, 1628). Torej nekoga, ki se v (pravnem) boju zavzema zate, je na tvoji strani in ti skuša pomagati, da bi se pred sodnikom rešil iz zagate, v katero si padel. Danes je advokat sicer nekdo, ki pred sodnikom in poroto govori namesto tebe. V Jezusovih časih pa je bilo tako, da se je obdolženec pred sodiščem zagovarjal sam, zagovornik pa mu je prišepetaval na uho, kaj naj pove.
Preberite še:
Sveti Duh – življenjski advokat
“Pridi, Sveti Duh”
Pa saj ne gre samo za sodišče, za svet gre, za življenje, ki je večje od človeka, pred katerim se človek zgrozi, kakor sem se sam takrat, ko sem kot duhovnik prvič nekoga spovedal. Tako nenadoma se je to zgodilo, kar spotil sem se, ko me je župnik, ki me je povabil v župnijo kot novomašnika, poslal v spovednico. Noge so se mi tresle, ko sem stopal vanjo. Saj sem vedel, da bo ta trenutek enkrat gotovo prišel, a tudi, da bo to trenutek moje največje groze in strahu.
Kaj naj neizkušen mladenič reče spričo zla in hudega, pred bremeni in krivdami ljudi, ki živijo od mojega povsem drugačno, težko in hudo življenje? Kaj naj nemočni otrok naredi sam sredi neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj se obrne?
Preberite še:
Kdo sploh je ta Sveti Duh?!
Takrat sem začel prvič moliti kratko, a močno molitev, ki so me je naučili duhovniški prijatelji in ki jo odtlej ponavljam vsakokrat, ko se pred tistim, kar me čaka, čutim majhen in nemočen. “Pridi, Sveti Duh!” sem dahnil. In se pomiril. Zato sem vedel, da je res prišel, mir oznanja njegov prihod. Nisem sicer vedel, kako bom to speljal, vedel pa sem, da bo Bog po meni naredil to, kar je prav, tudi če se mi bo zdelo majhno, slabotno, neprimerno, nebogljeno. Saj vendar ve, kaj dela, če me je poslal tja, v tisti kaos.
“Glas rahlega šepeta” (1 Kr 19,12)
Vedno pride, ko ga kličemo, vedno prinese, kar potrebujemo, in odnese tisto, česar je preveč, kot vihar, kot ogenj. V skladu z resnico pač. Jezus ga je obljubil, nekakšnega “suflerja”, prišepetovalca, “klic v sili”, bi mu rekel Bobovnik. Da bi vedeli, da nismo sami. Saj je to vendar vse, kar človek zares potrebuje, zavest, da ni sam pred vsem svetom, potem nekako gre v službi dobrega in resnice. Človek je samozavesten, miren, ko ve, da ima podporo, tistega šepetalca, ki se ne vtika, če to res ni potrebno, je pa vedno tam, na voljo, da vskoči, če je potrebno.
Tako lahko človek tudi umre za dobro in resnično, če ni sam pred vsem svetom. In ta blažena, rahla, kot pena lahna navzočnost Boga je tisto, kar vsako od teh težkih situacij napravlja za male binkošti, trenutek, ko v človekovo nemoč še enkrat pride Sveti Duh in po njej spreminja obličje zemlje. Ker ga res, po naši nemoči.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 23.
Preberite še:
Kaj se mora zgoditi, da sem prijazen tudi s tistimi, ki z mano niso?
Preberite še:
Konec epidemije: kako se izogniti frustracijam ob vračanju v “normalo”
Preberite še:
Ste že obiskali Novi Lurd na Dolenjskem?
