“Smo nekoliko čudaška, a srečna družina”Francoza Claire in Régis des Boscs sta 49- in 50-letna zakonca in starša šestih otrok, od katerih imajo štirje posvojeni otroci različne ovire in potrebe. Njuna drzna odločitev, da bosta varovala slabotne, ju je vodila iz presenečenja v presenečenje.
Dolga leta sta sanjala o popolni družini. Danes sta na svojo družino ponosna, čeprav ni nujno takšna, kakršno sta si predstavljala na svoj poročni dan.
Poročila sta se pri 24. in 25. letu starosti, a nista mogla imeti otrok, zato sta se odločila za posvojitev. “Že pred poroko sva si rekla, da se bova v primeru, da ne bi mogla imeti svojih otrok, odločila za posvojitev. Glede tega sva bila na isti valovni dolžini,” pojasni Claire.
Preberite še:
Potem ko sta posvojila deklico, so jima na letalu pripravili prisrčen sprejem
Pridruži se jima Philibert
Ko sta živela v predmestju burgundske prestolnice Dijon, sta končno dobila dovoljenje za posvojitev in leta 2001 je po sedmih letih čakanja v družino prišel Philibert. Star je bil šest mesecev in bil ga je en sam nasmeh. Imel je Downov sindrom. A za Claire in Régisa je bilo jasno. “Sedem let sem prejokala, ker nisem mogla imeti otrok. Bila sem tako srečna,” je povedala. “Philibert je imel eno samo poslanstvo: da bi naju osrečil. In izpolnil ga je 200-odstotno. Za naju je bil Downov sindrom drugotnega pomena. Najprej sva si želela posvojiti otroka.”
Dve leti pozneje se jim je pridružil Jacques, ki je prav tako otrok z Downovim sindromom. V domu, kamor je bil sprva dodeljen, so z njim slabo ravnali in je najprej devet mesecev samo kričal. “Po košu Philibertovih nasmehov sva spoznala, da življenje vsem ni enako naklonjeno,” pripomni njegova mama in doda: “Jacques je potreboval devet mesecev, da se naju je navadil.” Danes sta brata nerazdružljiva. “Spoznala sem neko drugo življenje,” ob spominih na kopico obiskov pri fizioterapevtih, logopedih in strokovnjakih za psihomotoriko pove Claire.
Preberite še:
Downov sindrom, nato pa še posvojitev: “Veva, da bova s temi otroki najsrečnejša”
Darilo ob 15. obletnici
Njihovo družinsko življenje je naslednji dopolnil Hilaire. Po prvotni diagnozi naj bi imel lažje razvojne težave, a so starši kmalu odkrili, da je duševno zelo zaostal. “Po tej izkušnji sva si rekla, da bova naslednjič posvojila zdravega otroka,” doda Claire. V družino je prišla drobna tri mesece stara deklica, polna življenja in veselja, a se je tudi zanjo pozneje izkazalo, da ima vrsto motenj, na primer disleksijo, diskalkulijo in druge. Dodatno presenečenje, ki pa kljub še bolj zapletenemu vsakdanu, ni načelo dobre volje v družini. “Bila sva srečna z najinimi nekoliko ‘čudaškimi’ zakladi,”poudarja njihova mama.
Julija 2009 se je zakoncema kot darilo ob 15. obletnici poroke rodila deklica Antoinette, njun prvi biološki otrok, malo zatem pa ji je sledila še Élisabeth.
Preberite še:
Mama dvojčic z Downovim sindromom: “Izbrala bi ju točno takšni, kakršni sta!”
“Najini otroci naju nenehno opozarjajo na bistveno,” pravi Claire, ki priznava, da je vsakdanjik včasih zelo težaven in je njihovo življenje posejano tudi s hudimi preizkušnjami, ki jim ni videti konca.
Najstarejšemu so odkrili diabetes in precej zapleteno okvaro ščitnice. Kljub temu ostaja sončni žarek, ki vedno znova nasmeje vso družino. “In kaj bi brez Hilaira, ki pomaga pospravljati, razvrščati in organizirati?” se z nasmehom sprašuje mama Claire.
“Prepričana sem, da sva zadnji dve deklici dobila prav zaradi njih. Naša družina je preprosto morala biti takšna, kot je. Nikdar nisva obžalovala najinih odločitev, čeprav se kdaj vprašava, zakaj je potrebno toliko preizkušenj,” priznava neustrašna mamica.
“Naj bodo posvojeni ali najini, vse imava enako rada, in kako zelo! Imela sva neznansko srečo. Vse tri deklice prenašajo ovire in bolezni svojih bratov. O tem veliko govorijo in si jih drugačnih sploh ne morejo predstavljati. Seveda se jih včasih tudi naveličajo,” je realna.
Danes je moja največja želja ta, da bi znali poleteti iz gnezda, vsak po svojih zmožnostih.
Preberite še:
15 rejencev in posvojiteljev, ki so postali svetniki
Živeti v globino
Zakaj sta sprejela takšno odločitev, ki je morda od zunaj težko razumljiva? Zato, da bi življenje na svoj način živela v globino. “Naše bivanje na zemlji je le prehodno, zakaj se potem ne bi popolnoma razdali? Želela sva, da bi bilo najino življenje smiselno in koristno. Zaradi tega nisva nič boljša od drugih. Nisva sama izbirala težavnosti vsakega od otrok.”
Claire des Boscs pripoveduje o neštetih pregledih pri specialistih: alergologih, gastroenterologih, diabetologih itn. “Živim dvojno življenje,” pove z nasmehom. “Lahko smo zelo utrujeni in veliko moramo migati, da se obdržimo na površju, vendar brez obžalovanj in marsikdaj z veliko veselja in smeha. Naše življenje je to, kar mora biti. Pri vsem skupaj nas rešujejo dobri in zvesti prijatelji. Res imamo neverjetno srečo.”
Lansko leto je bilo za družino z zdravstvenega vidika posebej težavno, a šest tednov zaporedoma jih je vsak dan pred vrati čakalo kosilo. “Nismo izbrali Philibertovih treh avtoimunih bolezni, zaradi katerih ga sedemkrat dnevno bodemo. Prav tako nismo izbirali Jacquesovih vedenjskih motenj. A če bi jutri od mene zahtevali, da spremenim svoje življenje, ga ne bi.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Po “korona” krizi: Namesto črnogledih scenarijev se raje posvetimo razvijanju psihološke čvrstosti
Preberite še:
Spori so neizogibni, ni pa treba, da so destruktivni. Kako se temu izogniti?
Preberite še:
6 svetnic, ki so bile matere samohranilke