Na kaj morava biti pozorna, ko se končno vseliva v skupno stanovanje

Če skupnemu življenju ne postavimo trdnih temeljev, se lahko sanje o domu, kjer se oba počutita dobro v svoji vlogi, spremenijo v pravo nočno moroVselitev s svojim zakoncem je brez dvoma vir večjih sprememb. Konec je namreč “vsak na svojem”, odslej je glavni “pri naju”.

Na začetku skupnega življenja se lahko zgodi, da enega od zakoncev preveva občutek, da ne uspe najti svojega mesta v tem novem življenju v dvoje. Ta se pritožuje in sprašuje, kje mu je sploh mesto v novi družini, zdi se mu, da je vseeno, če kaj reče ali če je tiho, čuti, da pri njiju doma pravzaprav sploh ni doma.

To trpljenje je lahko povezano z napakami, ki se zgodijo ob skupni vselitvi.

Preberite še:
Zakaj se je mladim težko osamosvojiti in oditi od doma

“Brezdomec” v paru

V primeru, da se je eden od zakoncev vselil v hišo drugega ali kjer je pohištvo izbral drugi ali pa so pohištvo za mladoporočenca velikodušno kupili starši, se utegne “prišlek” počutiti kot brezdomec. Za nekoga, ki je vedno sanjal, da si bo nekoč uredil hišo po svojih željah, je lahko precej neprijetno, ko se znajde v okolju, ki v resnici ne odgovarja njegovim okusom.

Tovrstna situacija je lahko vir težav, tudi če zakonec, ki je lastnik stanovanja ali hiše, iskreno ponavlja: “Tukaj si doma, lahko spreminjaš pohištvo, kakor ti ustreza, lahko razobesiš kako drugo sliko, razen morda tiste, ki nama jo je podarila mami.”

Preberite še:
Življenje v paru: kako postati eno, ne da bi zadušila drug drugega?

Kaj pa moji osebni predmeti?

Občutek, da nismo uspeli najti svojega mesta, lahko doživljamo tudi v strogem pomenu besede. Eden od zakoncev na primer zaman išče, kam bi lahko odložil in pospravil svoje mape v hiši, ki jo je sicer krasno organiziral drugi in ki prvega stalno opozarja in ga prosi, naj pospravi svoje papirje, saj njihovo mesto ni v dnevni sobi. Nazadnje ta popusti in se s svojimi stvarmi zateče v kak kot. Posledično se lahko pojavi jeza: “On(a) ima svojo pisarno, a ker to ne zadostuje, ima stvari razkropljene tudi po dnevni sobi, polni map, fasciklov, dokumentov, z računalnikom … Nimam niti ene mize za svoje stvari!”

Preberite še:
Kdo v paru bi moral več odpuščati?

“Ali sploh kaj štejem?”

Nadležen občutek, da nimamo prostora zase, ima lahko večkrat bolj psihološko kot materialno razlago: ne pomeni “nimam prostora” bolj “tu ne štejem prav veliko”? Če življenje v družinski hiši ali stanovanju postane težko, ni to pravzaprav predvsem zaradi občutkov? Zakaj postane tako nadležno videti zakončeve stvari v dnevni sobi? Ni mar zato, ker dajejo vtis, da ima zakončevo delo prednost pred družino in odnosom med možem in ženo? Prav ta občutek manjvrednosti lahko prenesemo v vse ostale situacije zakonskega življenja.