Poljubi so včasih razvrednoteni, osiromašeni, ukalupljeni: poznamo poljube, ki so zato, da bi bili kot vsi drugi, poznamo poljube zapeljevanja, takšne, da se z njimi delamo odrasle, poznamo pa tudi samovšečne poljube, pri katerih je druga oseba samo orodje užitka. Kljub temu se v vsaki ljubezenski gesti skriva kanček resnosti.
Preberite še:
Kaj iščem pri fantu oziroma punci?
Pri zaljubljencih je podobno kot pri igralcih šaha
Poljub je nekaj preveč lepega, da bi ga pokvarili. Kako bi lahko zanikali učinek, ki ga imajo naše kretnje v vsakem medčloveškem odnosu? Kretnje so čudovito sredstvo komuniciranja, saj z njimi pokažemo svoja najgloblja in najmočnejša čustva. Poglejte, kako silovito se objemajo igralci na nogometnem igrišču, ko enemu uspe zadeti gol!
Naivno je misliti, da je ljubezenska kretnja lahko brez posledic. Kretnja spremeni odnos. Obstaja bistvena razlika med željo in njeno uresničitvijo. Uresničiti željo pomeni preiti k dejanju. Ko naredimo ljubezensko kretnjo, v razvoju odnosa nekaj spremenimo. Preiti s pogledov na nedolžne dotike, z dotikov na poljubljanje, s poljubljanja na spolni odnos … vsakokrat prestopimo stopničko, po kateri pogosto ne moremo več nazaj. Pri zaljubljencih je kot pri igralcih šaha. Eden naredi prvo potezo in igra se prične. Zato je prav, da odločilne kretnje prihranimo in z njimi počakamo.
Preberite še:
5 navad, ki pomenijo rumeno luč v času skupne hoje
Ko ima poljub posledice za prihodnost
Poljub je nekaj običajnega in pomembnega v zrelem odnosu, saj ga oplaja, utrjuje, slavi. V mladem odnosu, ki se šele začenja, ga je smotrno uporabljati premišljeno. Marsikdo, ki prejme poljub, verjame, da jo druga oseba noro ljubi in to za vselej! “Zakaj si me pa potem poljubil, če nisi mislil resno,” bo dekle vprašalo fanta, ko bo ta prekinil zvezo. Poljub pogosto dojemamo kot znamenje prave zaveze.
Poljub lahko človeka zmede, mu da občutek krivde in ga zaznamuje za prihodnost, ker s seboj prinese škodljive primerjave v prihodnjem zakonskem življenju. Končno so zaradi njega prekinitve odnosov bolj boleče. Dlje, kot smo šli v odnosu, težja je ločitev. Če prekinemo platonično spogledovanje, nam je hudo. Ko prekinemo odnos, ki je vseboval strastno poljubljanje, to boli. Ko smo se v odnosu popolnoma predali in ga prekinemo, to zelo boli. Po mesecih skupnega življenja pa je skoraj tako hudo kot ločitev.
Preberite še:
8 idej za tiste, ki jim je težko reči: “Rad te imam!”
Gotovo ni treba dramatizirati možnih posledic ljubezenske kretnje, kot je poljub. A če te kretnje živimo “neproblematično”, to lahko pomeni, da smo jih popolnoma zbanalizirali. Če je poljub izpraznjen vsakega pomena, potem je izgubil vso kakovost, ki jo je morda pridobil na količini. Neki mlad moški je nekoč rekel: “Najboljši poljub ni tisti, ki ga močno pritisnemo, ampak tisti, ki najmočneje sporoča: ‘Ljubim te.'”
Trije pogoji, da bo poljub resnično postal simbol ljubezni
Če želimo, da so naše ljubezenske kretnje bogate, da nam prinašajo užitek in pravo veselje, potem je pomembno troje:
- Zahteva po smislu: kretnja mora izražati pristno ljubezen.
- Zahteva po resnici: telo in srce morata govoriti isti jezik; iskrenost in resnica v odnosu prihranita veliko trpljenja.
- Zahteva po obvladovanju: znati moramo stopiti nazaj in pogledati, če naše kretnje ustrezajo čustvom.
Preberite še:
Je prav, da se mama in oče poljubljata pred otroki?
Pod temi pogoji poljub postane zelo lep simbol ljubezni, znamenje darovanja in sprejemanja hkrati. Verjeti v ljubezen in radosti, ki ga ta prinaša, predpostavlja spoštovanje njenih znamenj, obredov in upiranje vsakršnim ponaredkom in razvrednotenjem.
Poljub je čudovita kretnja, zato se z njim ne gre igrati in ga razdajati, temveč ga je treba ohraniti in obvarovati. Z njim si izmenjamo dih, kar pomeni da izmenjamo svoje globine: “S poljubom stopim iz središča, da nisem več jaz svoje središče, temveč da to središče odslej postaneš ti.” Ljubiti pomeni živeti za drugega (darovanje) in živeti po drugem (sprejemanje) – in poljub je sijajno znamenje tega! Nič čudnega torej, če so cerkveni očetje Svetemu Duhu rekli tudi “poljub med Očetom in Sinom”.
Avtor prispevka je Denis Sonet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Če vsak vidi le sebe, bližnjega pa ne, smo kot družba umrli”
Preberite še:
Papež, ki se je povzpel na drugi najvišji vrh v Evropi in ni bil Janez Pavel II.
Preberite še:
7 žensk iz Svetega pisma, ki bi jih moral posnemati vsak kristjan
