“Otroci s posebnimi potrebami nam povedo marsikaj, česar ne želimo slišati,” pravi ravnateljica jeseniške osnovne šole za otroke s posebnimi potrebami Aleksandra ValančičVključevanje oseb s posebnimi potrebami v lokalno okolje je eden večjih izzivov sodobne družbe. V pomoč za premagovanje teh izzivov je bil leta 2017 vzpostavljen pilotni projekt Strokovni center za podporo inkluziji, ki je del Mreže strokovnih institucij za podporo otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam. Na Gorenjskem je tak center Osnovna šola Poldeta Stražišarja Jesenice. Pogovarjali smo se z njeno ravnateljico Aleksandro Valančič.
Kdo najpogosteje opazi, da ima otrok določene težave oz. da pomembno odstopa od vrstnikov?
V idealnem svetu bi primanjkljaje seveda morali najprej opaziti starši in pediatri. Žal ni tako. Starši smo čustveno vpleteni in posledično subjektivni. Pogosto globoko v sebi sicer čutimo, da z otrokom “nekaj ni v redu”, a si tega ne priznamo.
Po mojih izkušnjah starši potrebujejo približno dve do tri leta, da sprejmejo otroka takšnega, kot je. Nekateri manj, nekateri pa otroka s posebnimi potrebami ne sprejmejo nikoli in njegovo rojstvo štejejo kot večni neuspeh.
Preberite še:
Mama 4 otrok s posebnimi potrebami: “Če bi od mene zahtevali, da spremenim svoje življenje, ga ne bi”
Kakšna je vloga pediatrov pri obravnavi otrok s posebnimi potrebami?
Pediatri vidijo otroke zelo redko. V Sloveniji imamo še vedno sistematske preglede triletnikov, kar je zelo dobra praksa, vendar se dogaja, da starši otroka, za katerega čutijo, da z njim “nekaj ni v redu”, k pediatru ne pripeljejo, ti pa jih v pregled ne morejo prisiliti. Pogosto ti otroci tudi niso vključeni v vrtec, če pa že, jih vključijo zadnje leto pred vstopom v šolo.
Tako otrok, ki ima težave oz. primanjkljaje, ostaja brez pomoči do vstopa v šolo. Če v tem najzgodnejšem obdobju, ko bi otrok lahko primanjkljaje odpravil oziroma kompenziral, ni bilo storjenega dovolj, torej če otrok ni bil v redni obravnavi, je lahko škoda nepopravljiva, za vse življenje.
Pogovor, ki ga berete, je v celoti objavljen v jesenski izdaji revije Praznična.
Vsebino Praznične narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, duhovno spodbudo, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, potrošniške in modne nasvete ter praznična povabila.
Kako bi se otroke s posebnimi potrebami lahko bolje vključilo v redne programe, da bi jih uspešno zmogli?
Nisem zagovornica vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne programe “kar tako”. Menim, da morajo otroci odraščati v okolju, kjer so sprejeti, kjer lahko dosegajo cilje, primerne njihovim sposobnostim, kjer lahko razvijejo največjo mero samostojnosti in neodvisnosti. Ne vem, če je slovenska šola že tako daleč, da bi lahko otrokom s posebnimi potrebami zagotovila tako okolje. Tudi slovenska družba še ni …
Kdaj je smiselno otroka s posebnimi potrebami vključiti v program z nižjim izobrazbenim standardom ali v posebni program?
Zagovarjam čimbolj zgodnje vključevanje otrok s posebnimi potrebami v program z nižjim izobrazbenim standardom (NIS). Otroci s posebnimi potrebami, ki so vključeni najprej v redne šole, pogosto doživljajo hude stiske zaradi trajne neuspešnosti, pogosto so zaprti vase, pojavljajo se različne oblike neprimernega, tudi nasilnega vedenja, psihosomatska obolenja (pogosti glavoboli, bolečine v trebuhu, bruhanja, slabosti …). Čimprejšnja vključitev otroka v zanj ustrezen vzgojno-izobraževalni program je zato zelo pomembna.
Preberite še:
Ko se rodi poseben otrok: “Sprejemanje prihaja počasi, po tihem”
Pereč problem, ki je v slovenskem prostoru žal še vedno prisoten in na katerega opozarjajo predvsem starši otrok s posebnimi potrebami, je odnos “zdravih” sovrstnikov do njih.
Vprašati se moramo, v kakšnem svetu živimo. Šola lahko naredi okolje v šoli varno, brez nasilja, skoraj sterilno bi lahko rekli, v “korona” žargonu. Kaj pa bo z otrokom, ko pride na cesto, igrišče? Kako se bo znašel v življenju? Kako se bo ognil izzivanja, žalitev, morda celo pretepa, ker je otrok s posebnimi potrebami? Za stanje družbe smo odgovorni mi, vsak zase. In za boljšo družbo mora začeti delati vsak pri sebi.
Kako naj starši takšnemu otroku pomagamo prebolevati zavračanja, izzivanja, žaljenja ter mu oblikovati zdravo samopodobo?
Starši smo pogosto zelo zaščitniški do svojih otrok in prevzemamo vloge, za katere nismo usposobljeni. Prelevimo se v zdravnike, psihologe, psihiatre, učitelje, trenerje. Mislim, da je naša osnovna naloga, da imamo otroke radi, jim nudimo ljubezen, svoj čas, polno podporo ter možnost odrasti v zdravo osebo. Tako bomo otroke opolnomočili s pozitivnimi čustvi, jim dali občutek varnosti in sprejetosti, ki je bistvenega pomena za odraščanje v družbi, v kateri živimo.
Preberite še:
Mati Terezija je bila prepričana, da so te duhovne bolezni težko ozdravljive
Če pri otroku opazimo, da je vznemirjen, če nam pove ali pokaže, da se v ozadju nekaj dogaja, mu prisluhnimo, brez sodb, očitkov in nasvetov. Potem presodimo, kakšen je problem in na podlagi tega ukrepajmo dalje (obvestimo pristojne službe). Predvsem pa moramo vedno imeti pred sabo otroka in njegovo največjo korist.
Ljudje, ki nimajo vsakodnevnega stika s takšnimi otroki, pogosto ne vedo, kako naj se do njih obnašajo. Kako naj zmanjšajo predsodke, kako naj bodo dober zgled svojim otrokom?
Posebne potrebe so v družbi še vedno tabu tema. Mnogi se stikom s takšnimi otroki raje izognejo ali pa se z njimi pogovarjajo neprimerno. Pogosto jih ne jemljejo za enakovredne sogovornike, ki so prav tako sposobni sprejemati določene odločitve. Ne vedo, da imajo prav tako osnovne človekove pravice, ki jih je treba spoštovati. Tukaj mislim predvsem na pravico do spoštovanja, dostojanstva, pravico izraziti mnenje, do intimnosti.
Preberite še:
Prav poseben 18-letnik: rak, ljubezen in posebna Božja misija
Otroci s posebnimi potrebami ne potrebujejo pomilovanja. V odnosu so lahko zelo prijetni, navdušujoči, iskreni. Včasih nam povedo marsikaj, česar ne želimo slišati in česar si njihovi zdravi vrstniki ne bi upali izraziti. Jasneje izražajo svoja čustva, tako da ne bodite presenečeni, če boste kot strela z jasnega dobili objem in poljub sredi ceste.
Zelo pomembno se mi zdi, da te otroke vključimo v širšo družbo. Starši naj otroka vzamejo v trgovino, ga peljejo na sprehod, igrišče, na različne dogodke, v kavarno. Zanj je vključenost v širše socialno okolje zelo pomembna in koristna, prav tako pa posredno tudi za širšo socialno skupnost, ki na tak način spoznava raznolikost družbe in razbija tabuje.
Preberite še:
Kako naj ob otroku s posebnimi potrebami ne zapostavljam preostalih dveh?
Preberite še:
Karel Gržan: “Potrebujemo dotik in objem”
Preberite še:
Starši otrok s posebnimi potrebami: potujejo v Italijo, pristanejo pa v Afriki
