Igralec in potujoči navduševalec Sten Vilar, ki z animacijo spodbuja najboljše v ljudeh“Če je bil pred leti dovolj prospekt in so se ljudje odzvali, je zdaj vedno bolj pomemben stik v živo,” ugotavlja Sten Vilar. Ponuja potujoče gledališke predstave (Nerodna Avguština in Gusar Berto sta le dve od dvanajstih), pripravlja srečanja za bralno značko, 3-dnevne delavnice v sklopu izobraževanja za odrasle, ki delajo na področju animacije, vedno pa je odprt za nove izzive.
Rad sodeluje tudi v župniji, kjer poskrbi za ozvočenje, kaj zapoje ali pa odigra svoje gledališke predstave v župnijskemu vrtcu, nepogrešljiv pa je tudi na mednarodnem tednu družin v Kančevcih.
Preberite še:
S čim vse nas preseneča igralec Mark Wahlberg
Sten pravi, da je rojen Medvoščan, ker je bil rojen doma, zdaj pa domuje nedaleč stran, v Preski. “Starši so mi omogočili, da sem izživel svoje otroštvo,” za kar jim ostaja hvaležen. Rad se je igral in veliko časa preživel v naravi. Veselje do otroške igre je ostalo, z njo se je ukvarjal tudi pri diplomski nalogi na specialni pedagogiki za vedenjske motnje. Pozneje je zaključil še študij pedagogike na pedagoški fakulteti, zdaj pa je absolvent doktorskega študija. Osrednja tema njegove naloge je pomen animacije v vzgoji, izobraževanju in kulturi, ki je tudi rdeča nit njegovega poslanstva.
Moto vsega, kar dela, je: “Skupaj lažje rastemo.” Pri tem pa skupaj pomeni vsaj tri generacije, kot pojasni Sten. “Človek ima potrebo po druženju, po družini in ne more živeti sam,” kar moderna šola malo pozablja, ko na vseh ravneh točkuje in spodbuja individualizem. “Človeka je treba slišati in ga spoznati,” je prepričan po 22 letih samostojnega dela v studiu Anima, pred tem pa je delal kot animator že v Italiji in pozneje urejal Cici Veselo šolo pri reviji Ciciban. “To velja za vse poklice, vse hobije, za naše življenje.”
Preberite še:
Neža Maurer: “Veš kaj, jaz sem kar otročja”
Vsak prispeva svoj delež
Kot potujoči navduševalec Sten za različne predstave uporabi dobro literarno podlago (napisal je šest slikanic) ali jo poišče in poskrbi za dramatizacijo. Gledališče ponuja več možnosti. Lutke so le del ponudbe, raje igra v živo in sodeluje s priznanimi izvajalci, kot so Damjana Golavšek, Karel Novak, Jure Sešek, Tomaž Kozlevčar, Igor Ribič in drugi. Stoji za vsako besedo, ki jo napiše, otrok pa je zanj najbolj iskreno bitje, ki ga je treba spoštovati že pred rojstvom in ga jemati resno. “Otroška igra ima vse dimenzije, ki jih potrebujemo za našo rast. V nekem obdobju se vsega, kar je otroško, začnemo sramovati, ko se pozneje sprostimo, pa to spet vzljubimo.”
V knjigi Skupaj lažje rastemo so zbrane pesmi z notami in priloženo zgoščenko, ki jih Sten rad vključuje v animacije. “Vsaka beseda potrebuje polet, ki jo poeziji doda glasba. S pesmijo pa lažje vzpostavim stik s poslušalcem in se dotikam src.”
Preberite še:
Če želite v svoje življenje vnesti več veselja, ga začinite s poezijo
Trije vzorniki
Vsak človek ima skrit talent, treba ga je odkriti in spodbujati rast, je prepričan Sten. “Mene so spodbudili starši, da sem igral v gledališču, kjer sem se učil izražanja, neverbalne komunikacije in drugih potrebnih spretnosti.”
Ko govorimo o Stenu in njegovem plemenitem poslanstvu, ne moremo mimo njegovih vzornikov: Fran Milčinski Ježek, Tone Pavček in Janez Bitenc. Ježek je bil humorist, vse pa je zlil v poezijo in preko nje tudi zbadal, če je bilo potrebno. “Že kot otrok sem se zaljubil v Ježkove pesmi,” na poteh življenja pa si Sten rad zapoje njegovo Sončno uro, ki ga uči, da šteje le svetle sončne dni.
Poezija Janeza Bitenca je kratka in razumljiva, njegova glasba pa nežna in preprosta, kar je prijetna popotnica otrokom v svet domišljije, vsebina pa vsem kot kažipot spoštljivega in ljubečega odnosa do človeka in narave. Tone Pavček je rekel, da je vsak od nas sonce, ki tako žari in greje, da s sveta odganja sence, v svojih pesmih pa nagovarja k ljubezni do življenja. Trije vzorniki pišejo za vse generacije, so sončni, optimistični, veseli, prav v tem pa jim zavestno sledi tudi Sten, saj je prepričan, da kdor dela za otroke, nagovarja tudi druge generacije.
Preberite še:
Slavni pevec zaradi žene opustil slabe razvade
Naši sopotniki
Stena se vedno znova dotikajo prisrčna srečanja z otroki v vrtcih, šolah ali v zavodu Janeza Levca. Otroci so iskreni, vedno znova pa mu pokažejo, da imajo dober spomin, ko ga v Ciriusu v Vipavi ali v katerem od vrtcev pričakajo s petjem njegovih pesmi. “Najlepše je, ko me objamejo. Majhnost in naravnost otrok, v mojih očeh pa solze radosti.”
V veliko veselje so mu vnuki in vnukinje (5+1), šesti se bo namreč rodil januarja, ponosen pa je tudi na svoje otroke (dve hčeri, dva sina), ki jih še vedno vključuje v animacijo in vse, kar je v zvezi s tem. Na poseben način pa je povezan z vnuki: “Koliko stvari iz mojega ustvarjalnega lonca jih oplaja! Večkrat jih pazim, se z njimi igram. Zelo rad sem z njimi.” Ko zapojejo njegove pesmi, v njegovem srcu zaiskri utrinek sreče, ki potem še dolgo sveti.
“Včasih so mi očitali, da se drugje preveč razdajam in sem premalo doma,” se spominja nerazumevanja, ko je bil zdoma. “Moj hobi je postal moje delo in s tem tudi preživetje. Na otroke sem želel vplivati z zgledom. Ko sem doma, pa je pomembno, kako sem doma.” V zavedanju, da otroci niso naša last, ampak naši sopotniki, je Sten vzel sina Nejca velikokrat s sabo in ga dejavno vključil v predstavo.
Gojenje virusa dobre volje
Sten Vilar prinaša dobro, spodbuja, kar je vredno ter širi veselje, ko animira z ustvarjanjem pesmi, gledaliških in lutkovnih predstav pod okriljem studia Anima: “Po svojem značaju sem optimist, nagajiv in uporen, radoveden, žalosten in vesel, zato delam na dobrih izhodiščih, tako pri sebi kot pri drugih. S pomočjo animacije raziskujem, kje so in kaj bi radi. Kogar zanima, se vključi v interakcijo, spoznam njegove talente, predvsem dobre, in na tem gradim. Gojim virus dobre volje, ki povezuje in moje delo je namenjeno vsem generacijam. Sem potujoči igralec, pronicam v družine, vrtce, šole, oratorije, gledališča, letovišča, hotele, domove upokojencev …”
Preberite še:
“Znotraj igralskega poklica se učim prizanesljivosti do same sebe”
Izbral sem življenje
“Nisem zabavljač, sem pa navduševalec. Ne prepričujem, raje navdušujem.” V času, ki mu ob polnem urniku kdaj pa kdaj le ostane, pa Sten pripravlja priročnik za animacijo na podlagi čustvene inteligentnosti. “Žalosti me, da se ne spoštujemo, si nagajamo in ne damo priznanja samim sebi. Pogrešam, da pri ljudeh ni iskre v njihovih očeh. Vsak dan znova bi se morali boriti, da bi napredovali in ohranjali osebno zadovoljstvo. Nekateri parkirajo in pustijo otroke same in nedejavne.” Vesel človek razveseljuje, tako tudi navdušuje lažje nekdo, ki je navdušen. “Skozi igro in delo se uresničujemo skupaj z otroki in tudi s sozakonci. Skupaj laže rastemo, ko se slišimo, si zaupamo in se drug drugemu odpremo.”
Ljudje potrebujemo pogum, še posebej v času, ko nas je zaznamoval koronavirus. Tudi Stena, ko ni mogel opravljati svojega dela, bolje rečeno poslanstva. “Še vedno širim dobro voljo in opozarjam: Ne pozabite nase in se ne pustite prestrašiti.” Prav je, da smo previdni, Sten pa opozori, da naj zaradi previdnosti ne zapremo vrat drug pred drugim. “Brez dotika človek lahko umre. Če nas osamijo, dobijo moč nad nami, naša moč pa je v skupni rasti.” Navkljub vsemu ostaja optimist: “Izbral sem življenje in bom to počel še naprej. Mislim, da je treba iti vase, ne dovolimo pa si vzeti bližine in dotikov. Premagajmo strah drug pred drugim, se z njim soočimo in se objemimo.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Film o Francu Ksaverju Mešku – premiera kar pri vas doma
Preberite še:
Papež otroke po vsem svetu spodbuja k molitveni akciji
Preberite še:
“Da znamo reči ne, smo odgovorni sami. Razen če imamo res dobrega šefa”
