Na družabnih omrežjih se vsak dan deli na milijone selfijev. Kaj te fotografije povedo o nas?
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Priljubljenost selfijev nikakor ni v zatonu, pač pa postajajo vse bolj in bolj priljubljeni. Toda, ali res razumemo, kaj se skriva za to vseprisotno aktivnostjo?
Elsa Godart filozofinja, psihoanalitičarka in avtorica knjige I selfie, therefore I am (Delam selfije, torej sem) je na ta fenomen pogledala iz nekoliko globje perspektive. Ob tem je poudarila, da nove tehnologije ne spreminjajo le načina našega komuniciranja, pač pa tudi našega vedenja.
Preberite še:
Grejo selfiji tudi vam že na živce?
“Ljudje se v tem novem odnosu do sebe in do sveta radikalno spreminjajo. Toda selfi, ki je objavljen na družbenem omrežju v upanju, da bo dobil čim več všečkov, v ospredje postavlja veliko vprašanj, ki jih je ustvarila ta digitalna revolucija: Kdo sem jaz kot digitalna slika? Je slika (še vedno) jezik? Ali lahko vzpostavim vez z drugimi?,” navaja Godartova.
Ob tem je dodala tudi, da je pri selfiju oziroma samoportretu naš obstoj odvisen od podobe. In če smo v to ves čas vpeti, na koncu nismo nič drugega kot tema naših predstav, ki jih igramo prav s pomočjo selfijev.
Vpliv na najstnike
Na vprašanje, kako ta virtualni svet vpliva na najstnike in na njihov prehod v odraslost, psihoanalitičarka odgovarja, da je mladost zaznamovana z intenzivnim iskanjem identitete, kamor med drugim spada tudi eksperimentiranje s slogom oblačenja itd. Selfiji so v tem pogledu lahko tudi orodje za igranje s svojo podobo.
Vseprisotnost zaslonov, ob katerih odrašča današnja mladina, pa lahko ustvari tudi občutek vsemogočnosti in nekaznovanosti. Zasloni ne ustvarjajo občutka za trud, za čas ali za odgovornost.
Da ne omenjamo tega, da družbeni mediji ob vseh simbolih in omejenih besedah ne omogočajo vzpostavitve pristnih odnosov.
Preberite še:
Selfiji, moda ali znak duševne motnje?
Vpliv na najmlajše
So za vse “krivi” starši, ki otroka že od malih nog zasledujejo s telefonom in ga fotografirajo?
Godartova opozarja, da starši med fotografiranjem otroka niso več prav z njim, ampak so skriti za napravo. Otroci po njenem prepričanju postajajo ujetniki zaslona, fotografija, na kateri so ujeti, pa trofeja njihovih staršev.
Ob tem dodaja, da ne gre za to, da bi morali obsojati vse digitalne dejavnosti, temveč je pomembna njihova kontekstualizacija in kritična perspektiva, s pomočjo katere bomo mi lastniki stroja in ne obratno.
Jasno je, da se moramo izobraževati o digitalnem svetu, a moramo hkrati ugotoviti tudi, kako postaviti meje in kako združiti kulturo zapisanega in slike.
Avtorica prispevka je Diane Gautret.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Si predstavljate ministranta, ki bi duhovniku med mašo prinesel telefon za selfie?
Preberite še:
Redovnice, ki so postale senzacija na družbenem omrežju TikTok
Preberite še:
Se primerjate z drugimi? To vam zastruplja življenje
