“Hvaležna sem obema mamama: tisti, ki me je rodila, in tisti, ki me je nosila skozi življenje še naslednjih nekaj let”Žena in mama treh otrok Iva Nežič Glavica je zaposlena na Teološki fakulteti in dela kot docentka na Katedri za oznanjevalno in pastoralno teologijo, ukvarja pa se tudi z geštalt pedagogiko. Pri treh letih in pol je bila iz sosednje Hrvaške posvojena v Slovenijo. Tega trenutka se zelo dobro spominja. Zgodbo, kako je do tega prišlo, je odkrivala približno 40 let.
Kot majhna deklica o svoji primarni družini ni vedela veliko. “Vedela sem le to, da me je mama rodila in da me je oče ob rojstvu zapustil. Mama je kljub temu, da je oče odšel, sklenila, da me donosi in me rodi. Takoj po porodu me je dala na karitasov zavod na Hrvaškem,” svojo življenjsko zgodbo v sklopu seminarja o posvojitvi, ki ga je organiziral Zavod Živim, pripoveduje Iva.
Preberite še:
Zgodba o posvojitvi: “Biološke mame ne obsojam, ampak sem ji hvaležna”
Od počitnic do posvojitve
“Po treh letih in pol bivanja v zavodu so nekega dne prišle tri gospe, ki so povedale, da bi rade eno od deklic vzele na počitnice v Slovenijo. Skupaj z vzgojiteljicami so se postavile pred nas otroke, vzgojiteljice so jim rekle, da lahko izbirajo. Moja mama, ki me je takrat posvojila, je diplomatsko odgovorila: ‘Ne, vi veste, kateri od otrok najbolj potrebuje te počitnice.’ Ne vem, po katerem ključu, a izbrale so mene. Bila sem razcapana in umazana. Takrat sem se podala na pot, o kateri sploh še nisem upala sanjati.”
Dva meseca med počitnicami je preživela v Sloveniji. Ko se je bližal dan vračanja v zavod, je kot odločna in temperamentna deklica dejala, da se noče vrniti. Gospa je sprožila postopek rejništva in tako je lahko ostala pri njej. Ob vstopu v šolo je bil izpeljan še postopek posvojitve. “Dobila sem nov priimek in spoznala, da nekomu pripadam – družini, ki me je v celoti sprejela in vzela zase. To mi je takrat ogromno pomenilo.”
Preberite še:
Sara o posvojitvi: “Ni me sram živeti s tem, to sem jaz”
Sami z mamo
Mama se ni nikoli poročila, bili sta sami. Ob tem se je vedno spraševala, kako bi bilo, če bi bil prisoten še oče. “Pogrešala sem lik varnega in zanesljivega očeta, predvsem ko sem opazovala druge deklice, po katere so v vrtec prihajali očetje. Mami sem ves čas, a neuspešno iskala kakšnega moža, svojega bodočega očeta.”
Veliko s posvojitvijo povezanih vprašanj se ji je porajalo v času pubertete. Spraševala se je, ali se njeni biološki starši spomnijo nanjo, ali se kdaj vprašata, kaj dela in kje živi. “Ta vprašanja so se vedno pojavila ob nekih prelomnicah, prepletena z bolečino, žalostjo, grenkobo, z globokim občutkom zavrženosti. Navkljub temu pa sem nekje v sebi čutila, da moji biološki mami ni vseeno zame.”
To ji je tudi konkretno pokazala, saj jo je v času rejništva prišla nekajkrat obiskat v Slovenijo, v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo pa je z njo ohranjala stik po telefonu. “Tako sem začutila, da me ima rada, vedno znova pa sem se vprašala, zakaj me je potem dala proč. Ta ambivalentnost je bila vedno znova v meni.”
Preberite še:
Neplodnost: ko si eden v paru želi posvojitve, drugi pa ne
Pravi, da se je s svojo življenjsko zgodbo v celoti pomirila šele na enem od strokovnih izpopolnjevanj iz geštalt pedagogike, kjer je na svojo življenjsko zgodbo začela gledati iz drugega zornega kota. “Te izkušnje so me sicer zaznamovale, ampak so me v mnogih ozirih okrepile. V teh trenutkih sem spoznala, da mi je bila dana priložnost, da iz svojega življenja nekaj naredim. Zato sem neizmerno hvaležna svoji biološki mami, da me je rodila, in tudi moji drugi mami, da me je vzgojila in je vztrajala pri mojih vzponih in padcih.”
Nikoli tabu tema
Iva je od vsega začetka vedela, da je posvojena in da je njena družina drugačna od ostalih. Pri mami, s katero je odraščala, posvojitev nikoli ni bila tabu tema. “V mojem otroškem albumu sta na prvi strani moja biološka mama in otroci, s katerimi sem živela v zavodu. To je del moje zgodbe in s tem živim. Teh stvari nikoli nisva skrivali ena pred drugo. Nekako sva postali podobni druga drugi, kljub temu da se med nama ni pretakala ista kri. Pozneje mi je bilo smešno, ko so ljudje, ki niso poznali te zgodbe, rekli, da sem izrezana mama.”
Mami je tudi hvaležna, da sta po določenem času skupaj šli na obisk v zavod, da je videla, kje je odraščala in kje so njene korenine. “Tu je odigrala res pomembno vlogo. Pokazala se je zrelost v odnosu. Bila mi je v oporo in hkrati v pomoč pri iskanju korenin. In sem res hvaležna obema mamama: tisti, ki me je rodila, in tisti, ki me je nosila skozi življenje še naslednjih nekaj let.”
Preberite še:
Malčki na sodišču prisrčno proslavili posvojitev svojega prijatelja
Lepi spomini ji ostajajo na predano vzgojiteljico v zavodu, ki jo je zopet videla po več kot 15 letih. “Bila je gospa, ki je živela z otroki, v zavodu je dobesedno bivala. Bila je varna oseba, naša stalnica. Ni ji bilo vseeno, kaj se dogaja z nami. Ko sem jo srečala, je sicer nisem fizično prepoznala, a ona je tudi po 15 letih vedela, da sem to jaz. Spoznala me je po očeh.”
“Dala je največ, kar je lahko”
Po 38 letih je Ivo začel iskati polbrat, ki je živel z njeno biološko mamo. “Povedal mi je, da je moja biološka mama v bolnišnici in da umira. Rekel je, da je zelo hudo, da je zelo nemirna, da veliko sprašuje po meni, zato je napel vse sile, da me poišče, preden umre. Moja biološka mama me ni pozabila, povedal mi je, da je vse življenje s seboj nosila sliko mene kot deklice. In še celo na smrtni postelji je imela pod vzglavnikom mojo sliko.”
Ker je bila visoko noseča s tretjim otrokom, se ni mogla podati na pot, da bi še zadnjič videla biološko mamo. “Prosila sem ga, naj ji pove, da sem dobro, pomirjena z vsem in da ji odpuščam. In kot da bi mama čakala na te besede, je naslednjo noč umrla. Danes vem, da mi je v tej situaciji dala največ, kar je lahko dala. V takih izkušnjah spoznaš, da ti je bilo življenje res darovano. In da v sebi nosim globoko hvaležnost, da živim, in hkrati tudi odgovornost, da iz tega kaj naredim.”
Brat ji je po vseh teh letih tudi razodel, zakaj je prišlo do posvojitve. “Mama je v nosečnosti in po mojem rojstvu doživljala velike stiske, ker je bila prepuščena sama sebi. Mož jo je zapustil, v njeni primarni družini so bili alkoholiki. Že v času nosečnosti je imela kar veliko živčnih zlomov in preprosto ni bila sposobna skrbeti zase, kaj šele zame.”
Prav zaradi izkušnje posvojitve Iva veliko stvari, ki so mnogim v življenju dane po naravni poti, ne dojema kot nekaj samoumevnega in jih bolj ceni. To želi privzgojiti tudi svojim otrokom. “Hvala Bogu se je v moji življenjski izkušnji posvojenost odvila v pozitivno smer, me ni zagrenila, temveč nasprotno. Na podlagi teh izkušenj sem večni optimist. Izostril se mi je socialni čut, postala sem bolj senzibilna, lažje se vživim v druge, jih bolje razumem in tako pomagam na njihovi poti osebne rasti.”
Preberite še:
Stigma neplodnosti: “Bratje, sestre, mame, očetje, tete, strici, ne gnjavite ju.”
Preberite še:
18-letnica, ki je ignorirala svoje prijatelje in namesto splava izbrala posvojitev