Ena od teorij najstarejšo podobo uvršča v 2. stoletjeStara in Nova zaveza nam nudita številne opise Jezusovih besed in dejanj, nobenega pa o njegovi zunanjosti. Zato se slikarji in ikonografi pri upodabljanju Odrešenika na freskah in ikonah večinoma zanašajo na umetniški kanon in ne na stvarnost. Podobno načelo velja pri Mariji, saj Sveto pismo tudi glede Božje Matere ne ponuja prav veliko podrobnosti o njeni zunanjosti.
Toda ob ogledovanju teh najzgodnejših upodobitev Preblažene Device lahko veliko sklepamo o glavnih značajskih značilnostih, ki so jih umetniki želeli izpostaviti, od nežne in materinske ljubezni do poslušnosti Bogu, ter o različnih umetniških slogih, ki so jih krščanska občestva razvila v prvih devetih stoletjih krščanstva.
Preberite še:
Svetnik, ki mu je Marijin kipec pomagal opravljati vsakršno težko delo
Oglejte si devet najzgodnejših podob Jezusove Matere:
Cerkev na arheološkem najdišču Dura-Europos v Siriji, 2. stoletje
Cerkev na arheološkem najdišču Dura-Europos na ozemlju današnje Sirije je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odkrila skupina arheologov z ameriške univerze Yale, velja pa za najzgodnejšo krščansko cerkev na svetu doslej.
Arheologi so uspeli odkriti tudi starodavne umetnine, ki segajo v 2. in 3. stoletje, vključno z upodobitvijo ženske, ki se sklanja nad studencem, za katero so dolgo časa mislili, da predstavlja Samarijanko, ki se je ob Jakobovem studencu pogovarjala z Jezusom, kot v svojem evangeliju poroča Janez (4,1-42).
Michael Peppard, profesor teologije na univerzi Fordham, to razlago zavrača in trdi, da je poslikava v resnici upodobitev oznanjenja, ko je angel Gabriel Mariji napovedal, da bo spočela in rodila Jezusa. Peppard izpostavlja, da v pisnem poročilu o oznanjenju, ki so ga našli v Marijinem življenjepisu iz 2. stoletja, Gabriel k njej pristopi v trenutku, ko z vrčem zajema vodo iz studenca, kar prikazuje tudi podoba v sirski cerkvi, ki je v skladu z upodobitvami tega prizora iz bizantinskega obdobja.
Podrobnejše preučevanje poslikave je razkrilo tudi nekaj podrobnosti, ki niso vidne s prostim očesom, recimo dve črti, ki se dotikata ženskega telesa, kar namiguje na upodobitev Gospodovega utelešenja. Na podlagi teh dokazov lahko poslikavo v cerkvi Dura-Europos označimo za prvo upodobitev Božje Matere v zgodovini.
Preberite še:
Kaj nam govori cerkev Marijinega vnebovzetja na Bledu?
Marija iz katakomb, Rim, 3. stoletje
Ta podoba, naslikana na steni Priscilinih katakomb pod rimsko cesto Via Salaria, kjer je bil nekoč kamnolom, prikazuje Marijo, ki doji Dete Jezusa, ta pa sedi v njenem naročju in zre v opazovalca umetnine. Umetnina sega v 3. stoletje, ko je bilo krščanstvo v cesarskem Rimu še prepovedano. Prvi kristjani so se srečevali v katakombah, kjer so pokopavali svoje mrtve in molili na grobovih mučencev, zato nam umetniška dela iz tega obdobja lahko veliko povedo o idealih in vrednotah prvih krščanskih občestev. Na tej freski je upodobljena Marija, ki skrbi za Božje Dete, kar simbolizira njeno materinsko naravo.
Marija z Modrimi, Rim, 3. stoletje
V evangelijih primanjkuje opisov Jezusove in Marijine zunanjosti, več kot dovolj pa v njih najdemo opisov njunih dejanj. Eden izmed najbolj priljubljenih dogodkov, ki so jih upodabljali v zgodnjem krščanstvu, je bil prihod svetih treh kraljev po Jezusovem rojstvu. Ta podoba, ki sega v 3. stoletje, prikazuje modre, ki občudujejo Dete Jezusa v Marijinem naročju. Podoba je krasila sarkofag, ki ga danes hranijo v Vatikanskih muzejih.
Preberite še:
Lepote rimskih katakomb, ki razkrivajo marsikaj
Zaščitnica rimskega ljudstva, Rim, 5. stoletje
Ena tradicionalnih bizantinskih ikon iz 5. stoletja, ko je krščanstvo že postalo uradna religija Rimskega cesarstva, predstavlja Božjo Mater Marijo kot Salus Populi Romani, kar v latinščini pomeni “zdravje rimskega ljudstva”. Ta ikona, naslikana na ploščo iz cedrovine, prikazuje Marijo v temno modrem plašču z zlato obrobo čez škrlatno tuniko, značilno oblačilo mogočnih osebnosti v Rimu 5. stoletja. V naročju drži Dete Jezusa, ki v levi roki drži knjigo, verjetno Evangelij. Za razliko od upodobitev podobnih prizorov iz 3. stoletja tu vidimo Marijo in ne Jezusa, ki zre naravnost v opazovalca.
Umetnostni zgodovinarji že dolgo časa razpravljajo o natančnem datiranju te ikone in soglasno ugotavljajo, da je bila poznoantična ikona ustvarjena v 5. stoletju, v 13. stoletju pa je doživela preslikavo. Trenutno jo hranijo v Pavlinski kapeli v baziliki Marije Snežne v Rimu.
Marija z Detetom na prestolu, obdaja z angeli in svetniki, gora Sinaj, 6. stoletje
Samostan sv. Katarine je bil postavljen v 6. stoletju v ob vznožju gor Sinaj, trenutno pa velja za najstarejši neprekinjeno naseljen samostan na svetu. Del občudovanja vredne zbirke starodavnih rokopisov in umetnin je tudi podoba Marije in Deteta Jezusa, ki ju obkrožajo sv. Teodor iz Amaseje, sv. Jurij in dva angela. Na tej upodobitvi Marija sedi na prestolu, simbolu moči, angela pa sta zazrta v nebeško telo, za katero se zdi, da z roko sega proti njim iz nebes nad njihovimi glavami. Ikona je ustvarjena v enkavstični tehniki, z uporabo vročega voska, zmešanega z rastlinskimi barvili in nanešenega na leseno površino, kar je značilno za izdelovanje ikon v 6. stoletju.
Preberite še:
Slovenski kraj, kjer se na Marijino priprošnjo čudeži dogajajo že 500 let
Jezusovo rojstvo, samostan sv. Katarine, gora Sinaj, 6. stoletje
V samostanu sv. Katarine so odkrili tudi enkavstično ikono Jezusovega rojstva, na kateri je upodobljena Marija z Detetom Jezusom, ki leži v sredini slike, ob njem pa sta vol in osel. Z desne prihajajo trije modri, nad njimi pa lebdijo angeli in zvezda. Pod osrednjim prizorom sta vinjeti, ki prikazujeta angelovo naročilo Jožefu (na levi) in pomočnike, ki po rojstvu umivajo Dete Jezusa.
Agiosoritissa (Božja Mati), Konstantinopel, 7. stoletje
Ikona Panaghia Agiosoritissa, znana tudi kot Marija Zagovornica, je ena redkih ikon, ki Marije ne upodablja kot matere. Tu je Devica Marija predstavljena kot “posrednica” med Bogom in ljudmi, ki moli za naše priprošnje. Ta ikona, ki jo hranijo v cerkvi Rožnovenske Marije na griču Monte Mario v Rimu, je nastala v 7. stoletju v Konstantinoplu.
Preberite še:
Še otroci vedo: “Če ne bi bilo Marije, ne bi bilo Nutelle”
Platnica Evangeliarija, Nemčija, 8. oz. 9. stoletje
Pred izumom tiska (1439) so Sveto pismo razmnoževali s prepisovanjem, z uporabo papirusa in voska ter lesenih ali kovinskih platnic. Ta slonokoščena platnica izvoda Codex Aureus iz Lorscha, okrašene knjige evangelijev, ki so jo ustvarili v benediktinskem samostanu Lorsch v Nemčiji v letih med 778 in 820, prikazuje Devico Marijo na prestolu, ki zre naravnost v opazovalca, v naročju pa ima Dete Jezusa. Trenutno jo hranijo v Vatikanski knjižnici v Rimu.
Ikona Marije z Detetom, 9. stoletje
Ta ikona, ki predstavlja Marijo z Detetom, oba pa sta zazrta v opazovalca, je bila ustvarjena sredi 9. stoletja v mestu Tsilkani v Gruziji. Podobo so tamkajšnji verniki častili več stoletij, v Tsilkani pa je privabljala množice romarjev. Danes je del stalne zbirke Gruzijskega narodnega muzeja v prestolnici Tbilisi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
To je najstarejša znana molitev k Devici Mariji
Preberite še:
Kako vam Marija lahko pomaga prestajati vsako trpljenje
Preberite še:
Vse, kar morate vedeti o poljski Črni Mariji
