Šla je mimo mene in v tistem hipu sem vedel, da bo moja žena, o prvem stiku s svojo Leticio pripoveduje Marcos TavaresBrazilec Marcos Tavares je kapetan, najboljši strelec in najbolje plačani igralec “vijoličnega” kluba NK Maribor. V Sloveniji je zadel že 200 golov. Je ljubljenec štajerskih navijačev. Slava bi ga lahko naredila ošabnega, a ga ni.
Njegovo osebnost zaznamujejo toplina, prijaznost, skromnost, predvsem pa vera v Boga, brez katere “ne gre nikamor”. Tavares pravi, da je vera njegov slog življenja, ki ga živi z ženo Leticio in petimi otroki.
Preberite še:
Kako je nekdanji nogometaš in vodja podjetja postal menih
Marcos po brazilsko, po slovensko pa kar Marko. Neuradno ste Slovenec že od prihoda v našo državo, torej od 24. leta, uradno pa ste njen državljan postali leta 2013. V katerih primerih se počutite kot Marko oz. pravi Slovenec?
Že od trenutka, ko sem dobil državljanstvo, sem se počutil kot pravi Slovenec. Država Slovenija me je zelo lepo sprejela, zato od takrat moj dom ni le Brazilija, temveč tudi Slovenija.
Občutke pripadnosti začutim tudi na sprehodih po mariborskem Lentu in ob spremljanju pokala Zlata lisica.
Kateri je vaš najljubši kraj v Sloveniji?
Seveda je to predvsem Maribor, po njem teče čudovita reka Drava, zraven je tudi Pohorje. Rad pa imam tudi Koper in Bled.
Stari ste 36 let. Sredi tridesetih imate že 5 otrok, in to otrok temperamentne brazilske krvi. Predvidevam, da je vaša hiša glasna in da je vedno živahno …
Imate prav, pri nas je vedno akcija. Ker otroci zdaj ne hodijo v šolo in nimamo drugih aktivnosti, še toliko bolj.
Kdo skrbi za šolanje na daljavo?
Pri hiši imamo zasebno učiteljico, ki otrokom pomaga pri nalogah.
Preberite še:
Na obisku pri družini z 11 otroki. “Skupaj z Bogom gre lažje”
Koliko so stari vaši otroci?
Najstarejša hči Natalija (hči moje žene, ki jo ima iz prejšnjega zakona) ima 21 let. Imam še dva sinova, Marcos ima 16, Joshua pa 12 let, ter hčeri dvojčici Hadasso in Arielo, ki bosta decembra dopolnili 10 let.
Kot očka s petimi otroki imate za bralce Aleteie gotovo kak vzgojni nasvet …
Kot pri vseh stvareh tudi pri vzgoji z ženo izhajava iz načel, ki jih je Bog dal vsem ljudem po svetu.
Kot otrok ste živeli v revščini. Kako ste se soočali s pomanjkanjem?
Res je, prihajam iz revne družine; nismo imeli veliko hrane za preživetje. Moja žena je v nasprotju z menoj imela lepše življenje. Po eni strani mi seveda ni bilo prijetno živeti v revščini, po drugi pa mi je to dalo energijo, da sem se močno trudil omogočiti boljše pogoje za svojo prihodnost in prihodnost svoje družine.
Preberite še:
Od nogometaša, ki so ga bogato plačali, do krščanskega raperja
Kot mladostnik ste imeli v rodni Braziliji kar divje življenje (zabave ipd.). Marsikoga takšno življenje zasvoji in ga povleče stran od Boga. Kako ste po tako divjem obdobju uspeli spoznati Boga in kdaj se je to zgodilo?
Moram reči, da sem kot mladostnik vedel, da Bog obstaja. Pri trinajstih me je prijatelj povabil v cerkev, kjer sem poslušal Božjo besedo. Zavedal sem se, da je biti kristjan prava pot. A takrat sem si rekel, da na to pot še ne bom stopil in da jo bom pustil za pozneje. Enkrat mesečno sem sicer hodil v cerkev, a še zdaleč nisem bil tak vernik kot zdaj.
Pri 21 letih me je nogomet pripeljal v Malezijo. V svoji ekipi sem imel soigralca iz rodne Brazilije, ki mi je vsak dan pripovedoval o Jezusu oz. Bibliji. Ravno zaradi njega sem se odločil, da bom sprejel Jezusa kot svojega Rešenika. Od tedaj naprej je postajalo moje življenje boljše in boljše.
Nekoč ste izjavili, da je za nekatere nogomet več kot religija, za vas pa to ne velja. Kako konkretno pričujete za Boga v vsakdanjem življenju?
Zame je vera v Boga slog življenja in ne religija. Čutim, da je On moj Oče v nebesih, da skrbi zame in je ob meni pri vsem, kar počnem. Ko se zjutraj zbudim, zmolim in se povežem z njim. Tako ima vse, kar delam, svoj namen. Želim si, da bi ljudje spoznali Boga prek mene. In to ne glede na to, ali sem na nogometnem treningu, doma, na ulici ali pa v službi oziroma v šoli.
Preberite še:
Osemletnik zaupal v Jezusa in tako družino rešil nasilja in revščine
Kot pastor mariborske cerkve “Jezus je pot”, ki spada v evangeličansko, morate biti razgledani, vedeti, kaj se dogaja med ljudmi, kako je naravnana družba … Kakšen je vaš komentar na stanje v slovenski družbi, kot so razprtije ali neprimeren odnos do nerojenih otrok?
Če ljudje ne poznajo božje besede, počnejo stvari, ki niso v redu. Če jo bodo ljudje spoznali, bodo živeli bolje. Res pa je, da ima vsak človek svobodno voljo. Zavedam se, da ne morem soditi drugih. Lahko govorim le o sebi; o tem, da je sprejetje Jezusa v moje življenje prava pot in način življenja. Bog je zame vedno na prvem mestu.
Ravnam se po načelu, da ljubim bližnjega kot samega sebe. To v praksi pomeni, da drugim pomagam poiskati pravo pot. To je edina možnost, če želimo izboljšati odnose v družini, družbi, okolju, v katerem živimo. Pastor sem ravno zato, da bližnjim pokažem, da lahko le z Jezusom zaživimo najboljše življenje.
Kako konkretno pa približate vero svojim otrokom?
Iz Biblije se skupaj učimo vsak dan. Vse, kar počnemo, je v skladu z njo. Pogosto gledamo filme s svetopisemsko vsebino. Vsa družina sodeluje v cerkvi, starejši sin na primer skrbi za računalniške zadeve. Cerkev je naše življenje. Ljudem v potrebi pomagamo tudi v finančnem smislu. V prvi vrsti so to Slovenci pa seveda tudi Brazilci in Izraelci.
Nadaljujte stavek: Če bodo moji otroci čez 10 let …, bom zadovoljen.
Če bodo imeli Jezusa na prvem mestu, bo vse drugo v redu.
Kako sta se spoznala z ženo?
Spoznal sem jo na praznovanju svojega 18. rojstnega dne v Braziliji. Šla je mimo mene in v tistem hipu sem vedel, da bo moja žena. Poročila sva se leta 2005, po treh letih skupne hoje.
Preberite še:
“Če se borim proti ženi, še nisem dojel, kdo je moj resnični sovražnik”
Kaj pri Leticii najbolj cenite?
Občudujem jo, ker je prijazna in predano skrbi zame ter za otroke; všeč pa mi je tudi to, da verjame v Jezusa.
Kako bi opisali svoj zakon?
Moj zakon je steber mojega življenja.
Kako vama vera pomaga pri zakonskih krizah?
Če imava težave, vedno odpreva Biblijo. Ni nama pomembno to, kar hočem jaz, oziroma to, kar hoče žena, temveč le to, kar hoče Jezus.
Seveda moramo kapetana in napadalca ter najbolje plačanega igralca kluba NK Maribor nujno vprašati kaj nogometnega. Kaj storite, ko se vam preprosto ne ljubi na igrišče?
Nogomet imam res rad, zato se nisem še nikdar tako počutil.
Še nikoli?
Ne. Bog mi je podaril športni talent in svojo hvaležnost Mu izkažem tako, da dobro igram. Čutim, da moram ta talent dobro izkoristiti.
Preberite še:
“Bil bi greh, da ne bi izkoristila svojega talenta, ampak glavna je zame družina”
V čem pa ste pri nogometu najboljši?
Dobro znam zabijati gole.
Kateri gol vam je najljubši?
Tisti iz leta 2008 proti škotskemu Celticu, ko smo prvič zaigrali v Ligi prvakov. NK Maribor tam namreč 15 let ni igral. Ravno zaradi mojega gola smo znova tekmovali v najboljši ligi na svetu.
So se na vaši nogometni poti zgodile tudi kakšne negativne stvari?
So se, v življenju se jim ne moremo izogniti, a se nanje nikoli nisem osredotočal. Raje govorim o pozitivnih. Sem večni optimist. Če pa imamo Jezusa, je zmaga tako ali tako naša.
Vaši hčeri plešeta balet, sinova pa igrata nogomet. Zakaj ju usmerjate ravno v ta šport?
Poskusila sta tudi druge športe, a sta se – ne da bi ju silil – sama odločila za nogomet. Želim si, da bi bila v tem športu še uspešnejša od mene.
Kako preživljate čas korone?
Moram reči, da je bilo zame to obdobje zelo lepo. Imel sem več časa za družino, skupaj smo več brali iz Svetega pisma in molili ter se družili; se ukvarjali s tekom in igrali nogomet, kuhali ter igrali enko.
Za konec najinega pogovora me zanima, kaj imate na mizi ob nedeljskem kosilu – brazilsko hrano ali govejo juho?
Žena, sicer odlična kuharica, nam pripravi brazilske jedi, ki so res “top”.
Preberite še:
Kylian Mbappe, nogometaš, ki šokira tudi zunaj igrišča
Preberite še:
“Drži občudovanja in hvaležnosti nas delata srečne”
Preberite še:
Pridružite se kateri od adventnih akcij. Ni še prepozno
