Molite, a se nič ne zgodi? Spremenite način molitve
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Evangelist Luka je bil izjemen poznavalec prve Cerkve in krščanskega sporočila v prvem stoletju krščanstva. Poleg Lukovega evangelija je napisal še Apostolska dela, morda tudi pismo Hebrejcem. V njegovem evangeliju opazimo mnoge stvari iz Jezusovega življenja, ki jih je zapisal samo on. Bil je dolgoletni spremljevalec apostola Pavla in človek, ki je razumel ter izkusil krščansko sporočilo z vsem, kar spada k njemu.
Kako se mu je lahko zgodilo, da ni, kot evangelist Matej, zvesto zapisal molitve, ki jo je učence naučil Jezus sam? Kako je mogel tako okrniti to prečudovito molitev, on, ki je tako natančno zapisal Marijin in Zaharijev hvalospev? S pozornostjo poglejmo njegov zapis očenaša:
Rekel jim je: “Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo! (ne dopusti, da pademo v skušnjavo)” (Lk 11,2-4)
Preberite še:
Kako so očenaš molili naši predniki
Zakaj so učenci prosili Jezusa, da jih nauči moliti?
Jezusovi učenci so zelo dobro znali izgovarjati mnoge judovske predpisane molitve. Ko so videli Jezusa, kako moli, so ga prosili, naj jih nauči moliti. Pri Njem so videli, kako se med molitvijo globoko “potaplja” v Boga, vstopa v Očetovo navzočnost, z njim vzpostavlja oseben in pristen odnos in v njem neizmerno uživa. Jezus je vsak prost trenutek izkoristil za molitev, za osebno druženje z Očetom. Njegovi učenci so želeli moliti kakor On, v molitvi tako uživati kakor On.
Na prvi pogled se lahko zdi, da jim Jezus daje nov molitveni obrazec, ki ga lahko zmolimo v manj kot pol minute. Če bi šlo za molitveni obrazec, bi ga Luka zagotovo natančno zapisal. Toda Jezus je dal očenaš kot poseben molitveni vzorec za molitveno premišljevanje (meditacijo). Očenaš lahko poskušamo izgovoriti neštetokrat, a če ne premišljujemo tega, kar izgovarjamo, ne bomo mogli vzpostaviti pristnega odnosa z Bogom.
Preberite še:
Preprost odgovor na to, kaj je molitev in kako moliti
Od tega vzorca je Matej zapisal sedem različnih prošenj, Luka pa samo pet. Iz tega lahko zaključimo, da ni treba, da ima naš očenaš, ko ga molimo sami, vseh sedem prošenj, ima jih lahko tudi več. Sv. Terezija Avilska piše, da v svoji molitvi očenaša pogosto ni uspela priti dlje od prve besede: Oče. Ko je namreč vso svojo pozornost usmerila na nebeškega Očeta, se je izgubila v prostranstvih njegove ljubezni.
Molitev očenaš nas uvaja v Božjo prisotnost – če jo premišljujemo
Očenaš je molitev premišljevanja, ki nas uvaja v Božjo navzočnost, v pristen osebni odnos z Bogom. Tega lahko vzpostavimo le, če zapuščamo svet in telo, tj. če umiramo sebi (jazu/egu), da bi živeli za Boga.
Navodilo za to nam daje prva in največja Božja zapoved, ki pravi, naj ljubimo Boga z vsem srcem, dušo, mišljenjem in močjo. Ta zapoved nas v resnici vabi, naj vsak dan najdemo čas, v katerem vse svoje bitje, vso svojo pozornost usmerimo na Boga in za tisti trenutek pozabimo nase. Vabi nas, naj nam bo Bog, zlasti v tem času, prvi in najpomembnejši.
Da bi naše molitve prinašale sadove, moramo v molitvi usmeriti vso svojo pozornost na Boga
To osebno, pristno srečanje z Bogom je osnovna predpostavka krščanskega življenja. Če svoje molitve in zakramentalno življenje izvršujemo le v telesu in svetu, tj. usmerjeni nase in posvetne reči, če pred vsakim od teh dejanj nismo z vso svojo pozornostjo pri Njem, bo naša vera suhoparna in brez izkušnje resničnega duhovnega življenja. Naše molitve bodo pogosto brez sadov, in kar je najbolj žalostno, naše srce ne bo izkusilo spreobrnjenja, tj. resnične in trajne spremembe.
Preberite še:
To je najstarejša znana molitev k Devici Mariji
Očenaš se torej začenja z izstopanjem iz sveta, tj. usmerjanjem vse naše pozornosti na Očeta. To dosežemo, da premišljujemo posamezne lastnosti njegovega očetovstva; nato premišljujemo o želji, da bi svetost njegovega imena bila v našem srcu in tudi v srcih ljudi, ki mu jih v posamezni molitvi prinašamo.
Očenaš je predvsem premišljevalna molitev
Premišljevanje očenaša sproži misel, domišljijo, občutke in želje. Brez njega ne moremo poglobiti svojih prepričanj vere, spodbuditi spreobrnjenja srca in okrepiti volje za sledenje Kristusu (prim. KKC 2708). Razmišljanje, domišljija, čustva in volja (tudi oslabljena) so del naše osebne, pristne komunikacije z Bogom in nepogrešljivi del očenaša, kakršnega nas je naučil Jezus. Molitev rožnega venca brez premišljevanja je enaka človeku brez duše (papeža Pavel VI. in Janez Pavel II.).
Očenaš lahko seveda molimo tudi brez premišljevanja, saj je tudi molitev razuma, ne le srca, a sadovi ne bodo enaki.
Vir: book.hr
Objavljeno z dovoljenjem avtorja. Prevedel in priredil Boštjan Hari.
Preberite še:
“Najpomembneje je, da vedno najdem čas za moža, pogovor in skupno molitev”
Preberite še:
Molitev, s katero bomo v tem adventnem času še bolj čuječi
Preberite še:
Molitev Janeza Pavla II., ki se je je naučil od očeta in jo molil vsak dan
