Zdravniki so staršem deklice Naomi rekli, da otroci, ki tehtajo manj kot 450 gramov, nimajo možnosti za preživetje, in jim svetovali, naj ne upajo preveč. Danes se deklica “v obleki princeske počuti prav tako udobno kot v kratkih hlačah in blatni spodnji majici, ko išče hrošče in kuščarje”
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V 23. tednu nosečnosti sta Američana Angela in Michael Bakker izvedela, da je njun otrok prenehal rasti. Zaradi težav s posteljico ni prejemal dovolj hranil. Zakonca sta začela iskati pomoč in se glede svojega primera posvetovala z različnimi zdravniki.
Preberite še:
Njena babica je mamo nagovarjala k splavu. Toda zahvaljujoč Mariji se je zgodil čudež
Otroka bosta sprejela ne glede na vse
Izvedela sta, da ni nobene zdravstvene možnosti za odpravo nepravilnosti v razvoju njune hčerke in da imata v tej situaciji pravico do splava. Rekli so jima tudi, da ju ne obvezuje omejitev 24. tedna, saj se zaradi zdravstvenega stanja otroka za takšno rešitev lahko odločijo tudi v poznejših fazah nosečnosti. “Je nekompatibilna z življenjem,” so trdili zdravniki in dodali, da tudi če bi po kakšnem čudežu preživela, zagotovo ne bo mogla hoditi in normalno delovati.
“Prav takrat je Naomi začela brcati in pomislila sem, da je na ta način izrazila svoje mnenje. To je bilo vse, kar je lahko povedala,” se spominja njena mama, ki se ni strinjala s splavom.
V tistih težkih dneh po prejeti diagnozi sta Angela in Michael tolažbo iskala v molitvi. Bogu sta obljubila, da bosta svojega otroka sprejela, ne glede na vse.
Preberite še:
Zasvojen s pornografijo je dopustil splav svojega otroka
Nedonošenka, ki je presenetila vse
V 25. tednu je bilo treba opraviti carski rez. Med porodom je zdravnik Angeli obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi rešil otroka. Te besede so ji omogočile, da ni izgubila upanja.
Majcena Naomi je imela ročice v velikosti nohtov svojega očeta. V prvih mesecih svojega življenja je morala prestati nekaj operacij in se spopasti s pljučno boleznijo. Bila je tako drobna, da so se jo starši bali držati v naročju, celo tedaj, ko so jima zdravniki to že dovolili.
Deklica je lahko bolnišnico zapustila po 142 dneh in od tistega trenutka neprestano preseneča zdravnike. Hodi v vrtec in čeprav je še vedno malce manjša od ostalih otrok, ji to ne preprečuje, da ne bi z njimi tekmovala na vseh področjih. Starši to vidijo kot čudež.
“Zelo rada pripoveduje zgodbe, uči se pisati in brati. Je zelo ustvarjalna. Rada kampira, plava, se igra in šali s svojim starejšim bratom. V obleki princeske se počuti prav tako udobno kot v kratkih hlačah in blatni spodnji majici, ko išče hrošče in kuščarje,” pripovedujejo.
Preberite še:
Nosečnost pri 16 in nato splav. “Bala sem se, da me bo Bog kaznoval za to, kar se je zgodilo”
Druge mame so zavrnile splav
Da bi spodbudili druge družine v podobni situaciji, so se Bekkerjevi lotili dela v “Mreži ambasadorjev čudežev”, ki deluje po ameriških otroških bolnišnicah. Delijo svojo zgodbo, zbirajo sredstva in vsako leto pripravijo darila za mame, ki skupaj z otroki bdijo na oddelku za intenzivno nego novorojenčkov.
Na Naomijino mamo se obračajo tudi ženske, ki so načrtovale splav, a so si nato premislile, ko so se prepričale o smislu življenja celo tistih otrok, ki jim zdravniki ne pripisujejo možnosti. Ne more jim zagotoviti, da bo vse v redu, lahko pa jih spremlja na poti, ki jo imajo pred seboj.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
“Zaradi svojih dejanj me že zdavnaj ne bi smelo biti več na tem svetu, a Bog me je rešil”
Preberite še:
Martin Golob v letu 2020 – od štale do pošiljke kislih kumaric
Preberite še:
Besedi, ki nam onemogočata, da bi bili vsak trenutek navzoči v življenju svojih otrok
