Aleteia
Sob, 24. oktobra |
Sveti Anton Marija Klaret
Življenjski slog

Nosečnost pri 16 in nato splav. "Bala sem se, da me bo Bog kaznoval za to, kar se je zgodilo"

SAD WOMAN

Antonio Guillem | Shutterstock

Katarzyna Szkarpetowska - objavljeno 29/07/20

O usodi njenega nerojenega otroka so odločali drugi

Pri rosnih 16 letih je Małgosia nenačrtovano zanosila. Ker je bila njena mama prepričana, da hči ne bo kos materinstvu, je v njenem imenu odločila, naj otroka splavi. Ganljivo pričevanje o bolečini in odpuščanju.


ABBY AND DOUG JOHNSON

Preberite še:
Abby Johnson: “Ljubezen me je vodila s klinike za splav”

Kako ste se odzvali na novico, da boste pri 16 letih postali mama?
Ko sem izvedela, da sem noseča, sem se razjokala. Vendar to niso bile solze sreče ali ganjenosti. Zajokala sem od strahu. V tistem trenutku nisem razmišljala o otroku, ampak o sebi, ali bi sploh zmogla. Prva misel, ki mi je prišla na pamet, je bila: Kaj bodo rekli doma? Kako se bo odzvala moja mama?

Mama? Konec koncev je otrok, ki ste ga nosili pod srcem, imel tudi očeta.
Prepričana sem bila, da bo Piotrek, moj tedanji fant (hodila sva na isto šolo in bila sva sošolca), to novico sprejel mirno, zato pa sem se zelo bala reakcije svoje mame. Začutila sem, da bo vsa iz sebe, da bo kričala in da tega psihično ne bom mogla prenesti.




Preberite še:
Nosečnost pri 16: od uporniške najstnice do skrbne mamice

So se vaša ugibanja uresničila?
Če gre za mamo, so se. Odzvala se je najhuje. Vpila je, kako huda sramota je to in da sem umazala družinsko ime: “Kaj bodo rekli ljudje?” Zanjo ni bilo pomembno, kako sem se počutila jaz, kako zelo me je bilo strah. Skrbelo jo je le, kako nas bodo ogovarjali znanci in na nas kazali s prsti.

Je bil pri pogovoru navzoč tudi vaš oče?
Starši so ločeni. Moj oče se je od nas odselil – šel je k drugi ženski – ko sem bila stara deset let. Z mlajšim bratom ga nisva zanimala, preživnine sploh ni plačeval. Do danes nimam stika z njim. Pri pogovoru je bila prisotna babica, a je ves čas molčala. Danes, ko pomislim za nazaj, se mi zdi, da sem se ji morda celo smilila, a ni imela poguma, da bi se materi, svoji hčerki, postavila po robu.

Kako je novico o otroku sprejel vaš fant? Bi lahko računali na njegovo podporo?
Mislila sem, da me ljubi. To je tako pogosto ponavljal, toda situacija, v kateri sem se znašla, je pokazala, da me v resnici ni. Konec koncev je bil, tako kot jaz, še otrok, ki naj bi postal oče.

Obrnil se je proč od mene. Rekel je, da je to moj problem, da je on še mlad, da ni še ničesar doživel in da sem mu zapravila življenje. Skratka, vso krivdo je preložil name.


FAMILY MALOVRH

Preberite še:
Ko nosečnost preseneti: “Še lepše je, kot sva si predstavljala”

Ste imeli takrat ob sebi koga, ki vas je kljub temu podpiral? Nekoga, na katerega ste se lahko v tej situaciji naslonili?
Na žalost ne. Navsezadnje je bilo to, da sem noseča, skrivnost, ki je nisem smela deliti z nikomer: “Če bodo ljudje izvedeli, nas bodo opravljali. Kakšna sramota!” sem mamo slišala govoriti nekajkrat dnevno. Nekaj ​​dni pozneje sem slišala, kako govori moji babici, da je “treba glede tega nekaj storiti”. “Glede tega,” torej glede otroka in “nekaj,” se pravi, odstraniti.

Naslednji dan je mama v pogovoru z mano ponovila, kar je rekla babici, da je “treba glede tega nekaj storiti.” Rekla je: “Tako bo bolje. Potem boš opravila maturo, se vpisala na fakulteto in pozabila na vse.” Pod pretvezo, da jo skrbi zame, je odločitev sprejela namesto mene. Našla je zdravnika, ki je opravil poseg. Takrat sem bila še premlada, da bi ji nasprotovala.


THERESA BURKE

Preberite še:
“Splav ženski pravi: bolje je uničiti otroka kot imeti tebe za mamo”

PREGNANCY,
Nastyaofly | Shutterstock
Fotografija je simbolična.

Kako ste se počutili po izgubi otroka?
Fizično sem si opomogla relativno hitro, a se s tem nikakor nisem mogla spoprijeti psihično. Doma se o tem, kar se je zgodilo, nihče ni pogovarjal, čeprav je bilo vzdušje mučno. To, o čemer pripovedujem, se je zgodilo med poletnimi počitnicami. Septembra sem začela hoditi v drugo šolo, da s Piotrom ne bi imela stika. Za menjavo šole se je prav tako odločila mama, vendar mislim, da je bila ta odločitev dobra.

Nekaj ​​let pozneje, ko ste bili na fakulteti, ste spoznali redovnico, ki je bila vaša duhovna spremljevaka.
Zelo sem se bala, da me bo Bog kaznoval za to, kar se je zgodilo. Duhovno sem imela občutek, da sedim v neki temni jami. Počutila sem se krivo, čeprav nisem bila tista, ki se je odločila za splav. Bil je celo čas, ko sem se zelo bala lastne smrti. Strah pred smrtjo je bil tako velik, da nisem mogla normalno delovati – nisem mogla jesti ali spati, imela sem tudi resne težave z dihanjem. Hodila sem k različnim zdravnikom, celo k psihologu, a pred vsemi sem skrivala dejstvo o tem, kaj se je zgodilo, tako da mi v resnici nihče ni mogel pomagati. Zdravniki so mi predpisali nekaj zdravil, vendar mi niso pomagala.


MARIBEL CAMACHO

Preberite še:
Po štirih splavih in odsotnosti Boga je postala zagovornica življenja

Na fakulteti sem bila takrat v drugem letniku, srečala sem redovnico, s katero sem postala prijateljica. Povedala sem ji svojo zgodbo, izpovedala skrivnost, ki sem jo skrivala dolga leta. Sestra Helena mi je rekla, da ni res to, da bi me Bog kaznoval. Pojasnila mi je, da se je to, kar sem doživela, dotaknilo Božjega srca in da je moje trpljenje tudi Njegovo. Na njeno prigovarjanje sem začela z duhovno posvojitvijo spočetega otroka. Takšna duhovna posvojitev je v molitvi, v kateri prosiš, da se reši življenje otroka, ki mu grozi smrt v maternici, in traja devet mesecev, se pravi obdobje, ko ženska pod srcem nosi otroka.

To je molitev, ki jo lahko v resnici opravi vsak, ki ima željo, kajne?
Da, vendar je za ženske, ki so naredile splav in se spopadajo s postabortivnim sindromom, ta molitev preprosto duhovno zdravilo. Ker je ženska, ki ima za sabo splav, ranjena ne le duševno in čustveno, ampak tudi duhovno. Moj strah pred smrtjo je bil posledica mojega strahu pred božjo kaznijo. Zaradi strahu pred srečanjem z Bogom, ki me bo – kot sem takrat mislila – zaradi tega kaznoval.


SANJA-JERICEK

Preberite še:
“Nosečnost je zagotovo največji čudež v mojem življenju do zdaj”

Se pogosto spominjate preteklih dogodkov?
S tem bom živela do konca svojih dni. Vsakič, ko pogledam Gabrysio (Małgosijina hči, op. a.), pomislim na tega otroka. Sprašujem se, kakšna bi bila barva njegovih oči, kakšne lastnosti bi imel, ali bi imel tako kot jaz skodrane lase, ali bi bil to fantek ali punčka … ker spola nisem poznala. To so misli, ki se jim ni mogoče izogniti.

Vaša mama in babica sta že mrtvi. Ste jima odpustili, predvsem mami?
Do babice nisem čutila takšne zamere. V resnici ni imela ničesar za povedati. Materi nisem odpustila. Ne vem, morda nekega dne … Pred smrtjo je rekla, da ji je žal. Ko sem jo vprašala, zakaj je to storila, je rekla, da mi je želela dobro. Nisem se mogla vzdržati in sem ji odgovorila, da je pot v pekel, tlakovana z dobrimi nameni.


ALISON KOGOJ

Preberite še:
Ko izgubimo otroka, izgubimo del svojega srca

PŁACZ
Motortion Films | Shutterstock

Kako pa je s Piotrom, očetom splavljenega otroka? Sta v stikih?
Ne, živi v drugem mestu. Ima ženo, otroke in slišala sem, da je lastnik velikega podjetja. Otrok, ki ga nisem rodila – se pravi njegov otrok – mu ni zapravil življenja …

Verjamete, da vam je nerojeni otrok odpustil?
Nekoč sem to vprašala svojega spovednika – ali kaj takšnega lahko upam? Rekel je, da mi ni samo odpustil, ampak tudi, da je pred Bogom molil zame. Da je prosil usmiljenja zame. Morda mi je dobri duhovnik, ki je takrat sedel v spovednici in je videl moje trpljenje, hotel le povedati nekaj, kar bi me potolažilo. Ali pa je to, kar je povedal, res.

Pogosto razmišljam o tem, kako bo izgledalo najino srečanje – mene in tega otroka, ki sem ga pod srcem nosila več tednov in ki mu ni bilo usojeno, da bi se rodil. Ker če življenje po smrti res obstaja, se bova nekega dne srečala.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto


SEAN AND CAITLIN

Preberite še:
Kaj lahko o zakonu, koronavirusu in veri povesta zakonca, ki skupaj štejeta 198 let




Preberite še:
Spoznajte duhovni pomen treh klasičnih evropskih vrst kruha


VERONIKA FRECE

Preberite še:
Pri 25 letih zbolela za redko boleznijo: “Življenje zdaj še posebej cenim”

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
materinstvo
Top 10
Barbara Oprčkal
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo v...
avgustin irena maucec
Lojze Grčman
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: "Nik...
web 3 nejc skoberne 3
Lojze Grčman
Oče petih sinov: "Na neki točki se lahko le p...
GABRYSIA, KLARA, ROBERT
Dominika Cicha
Da bi skrbel za hudo bolno ženo, je pustil do...
web 3 joze plut
Lojze Grčman
Svete maše v živo na spletu, radiu in televiz...
web 3 martin golob vlog 47
Martin Golob
Če ne ubogaš, lahko hitro narediš zdraho in p...
Edifa
4 stavki o Jezusu, ki jih ne bi smeli govorit...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.