Na obisku pri družini Mojce in Davida Kepica iz Cerkelj na Gorenjskem“Ker sem dala prednost družini, mi to pomaga postaviti meje tudi v službi,” ugotavlja Mojca Kepic iz Cerkelj na Gorenjskem, ki je zaposlena pri Slovenski karitas in je njen delovni čas večkrat raztegljiv. Z Davidom sta se poročila pred sedmimi leti, njuno veliko veselje pa so trije korenjaki: Izak (5 let), Filip (3,5) in Tine (9 mesecev). Spoznala sta se kot animatorja na oratoriju v župniji, zdaj pa že sinovom predajata občutek in skrb za sočloveka.
Preberite še:
“Če se prepirava, ne pomeni, da greva narazen. Odločila sva se, da bova mož in žena do smrti”
Kdaj se je zaiskrilo med vama in sta drug v drugem prepoznala življenjskega sopotnika?
David: Prepričala me je z energičnostjo, pozitivnostjo in preprostostjo.
Mojca: Nagovorila me je njegova preprostost, skodrani lasje, pripravljen je bil sodelovati in pomagati. Pred enajstimi leti in pol sva začela skupno pot, poznala pa sva se že prej. Preden sva postala par, sva se tako za hec že slikala pred oltarjem, skupaj hodila na sprehode … Časa za pogovor sva imela veliko. Tako sem vedela tudi o njegovih simpatijah, David pa o mojih. Bilo je zanimivo.
Pred sedmimi leti sta se poročila. Kako se je spremenilo vajino življenje z rojstvi otrok?
Mojca: Želela sva si otroke in po poroki sva bila tudi obdarjena. Pred Izakom sem imela spontani splav, ki naju je še bolj povezal, sva pa ob tem ozavestila, da je rojstvo otroka dar. Vsaka nosečnost je bila na začetku malo v strahu, a hkrati polna veselja in pričakovanja.
David: Z vsakim rojstvom je bilo malo drugače. Vsak otrok v družino prinese radost, ljubezen, občutek sprejetosti, hvaležnost in odprto dlan.
Kaj sta doživljala ob rojstvu prvega otroka?
Mojca: Kar ne moreš verjeti … Gledaš in se čudiš.
David: To je res čudež! Saj je bilo lepo v času nosečnosti in pričakovanja, ko pa se otrok rodi in ga primeš v roke, te preplavi občutek, ki ga ne moreš opisati. Meni se pri drugem ali tretjem ni zdelo nič drugače. Tega se ne navadiš, vsakič znova je lepo in veselje je neizmerno.
Mojca: Nikoli pred rojstvom nisva vedela spola, pričakovanje je bilo skrivnostno do rojstva. Nisem si predstavljala, da bom mati trem fantom. Vedno pa sva bila hvaležna, da so se rodili zdravi.
David: Danes, ko moramo vse vedeti in vnaprej predvideti, je bilo lepo, da je ostala do konca skrivnost, ali bo rodila fantka ali punčko.
Preberite še:
“Ko sva izvedela za nosečnost, sva imela občutek, kot da je Bog najine načrte malo povozil”
Kaj jim želita privzgojiti?
Mojca: Želiva jih naučiti preprostosti, skromnosti in da bi imeli oporo v veri. Pa tudi, da je družina varen prostor, kjer si vedno sprejet.
David: Samostojnosti in delavnosti. Ko opazujem samega sebe, vidim, da počnem točno to, kar mi je šlo pri mojih starših na živce, zdaj pa vidim, da je prav. Mojca je bolj popustljiva in ljubeča, jaz pa sem bolj strog in vztrajen. Menim, da je pri vzgoji potrebno tako spoštovanje do otroka kot do starša, do starih staršev in drugih ljudi.
Mojca: Želiva si, da bi bili tudi prostovoljno dejavni in na tem področju marsikaj izkusili ter imeli čut za sočloveka.
Ali otroke že vzgajata za samostojnost?
David: Otrok se mora vsako stvar od začetka naučiti sam. Ko smo včeraj skupaj pleskali stene, je bilo sicer veliko več dela, sta pa starejša sinova poskusila in se trudila.
Mojca: Vključujeva jih v delo, postaviva pa tudi meje in vztrajava, da ob koncu igre, dela pospravijo za seboj. Izak in Filip rada pomagata tudi starim staršem.
David: Imava srečo, da je starejši Izak natančen in pomaga tudi nama, ko mlajšega Filipa pokontrolira in opozori.
Mojca: Med njima ni ljubosumja. Prav tako tudi ne ob rojstvu Tineta. Fantje so povezani in se imajo radi.
David: Prizadevava si, da dobijo vsi trije enakovreden delček naju, čeprav je včasih tudi težko.
Preberite še:
Ločila sta se, potem pa je prišlo vprašanje: “Bi poskusila še enkrat?”
Kako ljubezen, ki se razdaja za druge, živite v vsakdanjem življenju?
Mojca: Dobrote in ljubezni do drugih se učiš doma ob zgledu staršev, starih staršev, sorojencev in potem to postane del življenja. Oba sva v svojih družinah izkusila, da so skrbeli za stare starše in da nam ni bilo vseeno za drugega, če je potreboval pomoč ali pri delu ali s hrano ali finančno. Kot prostovoljka sem ogromno prejela, še več, kot sem sama dala – na letovanjih, s pogovori med prejemniki pomoči in med sodelavci. Ne predstavljam si druge službe, kot da sem del Karitas. Veliko mi pomeni, da sestanek začnemo z duhovno mislijo, kar je zelo pomembno za dobro timsko delo.
Vsak dan pa to ljubezen živim v družini, ko moram ponoči velikokrat vstati. Ko me za vikend David pusti, da še kakšno uro pospim, mi to veliko pomeni. David pa gre rad na kolo in mu privoščim, da lahko gre in se malo sprosti. Dragoceno mi je, da znava videti potrebe drug drugega.
David: Mojca je bolj zavzeta za pomoč ljudem, včasih pa je tudi težko, ko moraš spremeniti svoje načrte. Vendar potem vidim, da ko nekomu pomagaš in mu polepšaš dan, si tudi sam pri sebi zadovoljen in je to boljša izbira kot karkoli drugega.
Preberite še:
Predana skavtinja in prostovoljka: “Neosrečujoče je vse gledati na ravni dobička in izgube”
Živita v hiši Davidovih staršev, zato in je veliko priložnosti za medgeneracijsko srečevanje.
David: Služba vzame večji del dneva, popoldne pa je čas za družino, igro z otroki in pomoč pri kakšnem opravilu.
Mojca: Kadar gre kdo od naju pomagat na kmetijo, starejša fanta vzameva s seboj, saj rada pomagata v hlevu. Izak in Filip rada pomagata tudi zunaj pri starih starših, ko grabijo listje, sodelujeta pri urejanju vrta … Fino mi je, da sta lahko s starimi starši in se drug od drugega učijo. Vidim, da je to pomembno in kako z navdušenjem potem razlagata, kaj so počeli. Lepo je, da gre lahko otrok k starim staršem, kadar želi, in nima zavor, ker se čuti sprejet pri njih.
Kadar se srečamo, ste nasmejani. Kako vama to uspeva?
Mojca: Drug drugemu sva terapevta, si potoživa in, če se da, iščeva le najboljše.
David: Imava malo bolj sproščen pogled na vse in ne iščeva v vsaki stvari zarot. Skušava čim manj komplicirati in vedno iskati dobro.
Preberite še:
4 zakonski nasveti svete družine, ki vam lahko pomagajo
Ali vama ob treh predšolskih otrocih uspe najti čas samo za vaju?
David: Večkrat slišiva očitek, da dajeva otroke prekmalu spat, otroci pa so se tako navadili in nama je fino, da so zvečer kmalu v postelji. Tako imava zvečer čas za naju.
Mojca: Nama pa večkrat družbena omrežja kradejo čas, ki bi lahko bil samo za naju.
S čim vaju otroci razveselijo? Je kdaj tudi težko in ne vesta, kako bi reagirala?
David: Ko me otrok posnema in mi postavi zrcalo, postanem nemočen. Razveselita pa me s kakšnimi izjavami ali dejanji. Vesel sem, ko vidim, da je otroku lepo z mano nekaj početi.
Mojca: Meni je težko, ko kateri izmed otrok zboli. V veliko veselje pa mi je, ko me kdo objame, mi kaj nariše. Malenkosti.
Za kaj sta hvaležna po sedmih letih zakona?
Mojca: Hvaležna sem, da sva se našla, se marsikaj drug od drugega naučila. In za najino družino s tremi fanti.
David: Hvaležen sem za vseh sedem let, vsako leto posebej in za najino različnost.
Kaj pa, ko pride do konflikta?
Mojca: David je tu boljši. Ko jaz trmarim, se on potrpežljivo trudi …
David: Že na začetku sva se odločila, da zvečer ne greva spat, dokler je kaj nerazčiščeno. Tudi če zaspiva šele ob dveh, težim toliko časa, da se premakne naprej.
Če za konec usmerita pogled naprej …
Mojca: … sva optimista. Zaupam, da bo uspelo, kar imava v načrtih, ko vidim, kako je David pozitiven. Začenjava graditi hišo in veva, da je kar velik zalogaj. David pa pravi, da bo šlo.
David: Vedno je treba gledati pozitivno, pa tudi realno, da ne gradimo v oblakih.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“V hvaležnosti okušam Božjo previdnost in se ji čudim”
Preberite še:
Kako majhnega otroka naučiti prvih pravil vljudnosti
Preberite še:
7 tipov moških, brez katerih ženske ne moremo
