Kaj se lahko “dedci” naučimo od svetega Jožefa?Papež Frančišek je leto 2021 razglasil za leto svetega Jožefa. O zgledih in krepostih Jezusovega krušnega očeta smo se pogovarjali z jezuitom patrom Vilijem Lovšetom. Kot dolgoletni voditelj moških skupin se je dotaknil tudi izzivov in priložnosti za “možakarje”.
Preberite še:
Tudi svetega Jožefa so napadali dvomi in stiska
Kateri del Jožefovega življenja, kolikor ga spoznamo v Svetem pismu, vas najbolj fascinira?
Da je zaupal v največji stiski in podaril svoje življenje. Da si je upal biti oseba, ki ne živi več iz sebe, ampak iz Božje Ljubezni. Seveda je imel rad sebe, a tudi druge, kot Božji dar. Soustvarjal je z Bogom, dopolnjeval stvarjenje. Ni se “metal naprej”. Bil je skrit. Kot pravi papež, gre svet naprej zaradi neštetih ljudi, ki vsak dan podarjajo svoj čas, moči in prostor za druge.
Katerih vrlin svetega Jožefa v sodobni družbi najbolj primanjkuje?
Danes posedujemo drug drugega, popredmetimo se. Prevladuje potrošniška kultura. Drugi je sredstvo zame. Ker ne zaupamo več, da smo Božji ljubljenci, je vse težje. Uveljaviti se moraš sam, biti pomemben, si “rešiti” življenje, čeprav bi ga lahko razdelili … Logika sebičnosti prevladuje, zato imamo težave z ekologijo, odnosi, potomstvom … Svet pa gre naprej, ker je še vedno več ljudi, ki se podarjajo, kot tistih, ki mislijo le nase.
Kakšen bi bil sveti Jožef danes?
Očetovski. Drugim bi pomagal do identitete. Do tega, da v svoji koži odgovorijo na dar življenja. Da ga delijo z drugimi. Oče, ki soustvarja življenje, vabi druge, da živijo iz zaupanja, da jih Bog ljubi in ljudi vabi, naj postanejo njegovi sinovi in hčere. Od človeka ne pričakujem, da bo kakor Bog, ampak da potujeva skupaj, Bog ljubi in rešuje oba.
Preberite še:
“Če se borim proti ženi, še nisem dojel, kdo je moj resnični sovražnik”
Precej delujete v moških skupinah. Kako nevsiljiva odločnost svetega Jožefa konkretno nagovarja sodobne moške?
Opažam, da v številnih družinah možje začenjajo znova živeti svojo vero. To pomeni, da otrokom pokažejo, da zaupajo Bogu. Da zajemajo iz veliko večje moči, ki ljubi in varuje tudi otroke. Pokažejo spoštovanje do žene in otrok, to je pri mnogih velika sprememba. Možje se zavedajo, da so lahko Božji sogovorniki, sodelujejo z njim s svojim delom in talenti.
Nagovarjamo se v bratstvu, z zavedanjem, da smo tudi krhki. Hkrati smo tudi očetje. Živimo skrb drug do drugega in tako jo lažje živimo tudi do svojih otrok, sodelavcev … Ko ti drugi možje izkažejo spoštovanje, tega lažje deliš tudi s tistimi, ki so s tabo vsak dan.
Preberite še:
Zakaj nočem biti kot Nutella, ki jo imajo vsi radi
Jožef je nekdo, ki se zaveda, da mu je Bog podaril življenje zato, da ga lahko deli naprej. Spoštljivo, nežno, odločno. Ob vztrajanju v dobrem, tako da se ne daš povoziti slabim mislim, ki prihajajo od zunaj in znotraj. V tem pogledu se možje zelo podpirajo. Žene so pa ob tem tudi bolj vesele, ker so možje bolj zadovoljni, sproščeni, se ne počutijo ogrožene, ko jih one popravljajo, da bi bili boljši, lepši.
Preberite še:
“Misliš, da te žena kritizira, a ona te želi izboljšati”
Kako je korona, po vašem opažanju, najbolj usekala “možakarje”?
Kolikor smo se pogovarjali, vsi ugotavljajo, da so se njihovi odnosi poglobili. Več je priložnosti za soočenje s svojo krhkostjo. Obenem je to priložnost, da daš besedo Bogu, da spoznaš, kako ne vodiš zgodovine ti. Bogu pustiš, da to dela. Ta svoboda pri možakarjih raste. Ne glede na dvome o zdravilih in teorijah zarot.
Zarote so bile vedno. A če se spomnimo svetega Benedikta: zaužil je strup, a ker je zaupal Bogu, se mu ni nič zgodilo. Korona je prinesla veliko dobrega, čeprav je jasno, da bo materialna stiska večja. Tu vidim idealno priložnost, da se možje podpiramo in molimo drug za drugega. Epidemija je priložnost. Zdaj si doma in se moraš pogovarjati z ženo in otroki.
Če nisi pobegnil, je to zelo poglobilo odnose. Seveda pa pridejo težka obdobja in prepiri. To je del zgodbe, ki pa nima zadnje besede. V tem pogledu možje dobro dozorevajo v sodelavce Boga. Izredne razmere so idealna priložnost, da kristjani pokažemo, na koga računamo. Živim iz tega, kar sam zmorem, ali iz tistega, kar je On že naredil in zmore? To se pokaže tudi v življenju. Zaupanje postane meso. V nasprotnem primeru pa je moje življenje strah, jeza, kritiziranje.
Sta bila Marija in Jožef v času Jezusovega spočetja zaročena ali poročena? Sveto pismo je, vsaj z današnjega vidika, glede tega nejasno.
Meni se to ne zdi tako pomembno. Zakon je zakrament postal šele okrog tridentinskega koncila (v 16. stoletju, op. a.). Počasi se odkriva, da je odnos med možem in ženo prostor, kjer Bog rešuje in ljubi človeštvo. Tu ne bi zapletal in gledal s pravnega vidika, ali sta bila poročena ali ne. Gre za odnos. Vera in ljubezen sta odnos. Dejstvo je, da je Jožef tvegal življenje za Jezusa in Marijo, ne glede na to, ali je to razumel ali ne. Potem, ko je zaupal Bogu, mu je bilo dano razumeti in sprejeti, videl je sadove.
To je zame bistvo. Svojo moč je uporabil kot dar za druge. Ni gledal na svoj ego, kako bo najbolje prišel skozi. Ego moraš tako ali tako oddati, izročiti zemlji. Če sem ga prej izročil drugim, ga potem zlahka izročim zemlji. Če se vse življenje treseš le zase, pa je to polomija.
Vsak dan imam dve možnosti: ego ali ljubezen. Jožef in Marija sta zaupala Bogu, na koncu je “prišlo ven” nekaj, o čemer nista niti sanjala. To velja za vse zakonce. Kdo je dal otroke vam? Bog! Vi ste le krušni oče. Dani ste jim za 20 let, da boste pokazali, zakaj je smiselno živeti. Imate v sebi ogenj, ki premaga vašo in njihovo smrt? Ali sta bila Jožef in Marija poročena, me ne zanima. Dejstvo je, da sta živela vero in ljubeč odnos. Bistvo vere je: jaz nisem zase, ampak zate. To je Bog. Ateizem pa je zase.
Preberite še:
Gašper Rifelj: “Vloga očeta mi je dala to, kar sem vse življenje pogrešal, namreč več samozavesti”
Preberite še:
Kaj bi se zgodilo, če bi bilo več mater kot Marija in več očetov kot Jožef?
Preberite še:
Mladi vdovec: “Ko me ljudje srečajo samega s tremi otroki, mislijo, da sem ločen”
