Kako je nekdanji odvisnik vstopil k frančiškanomKot bi bil mornar in bi ga premetavali valovi. Boril se je z odvisnostjo od heroina, iz brezna pa ga je rešilo skoraj obsesivno poslušanje Mozartovega Rekviema. To je bil trenutek spreobrnjenja, ki je spremenil življenje Antonia Salinara, zdaj brata Antonia, frančiškana, ki je opustil droge, da bi odprl pot ljubezni do Gospoda.
Brat Antonio, ki je bil rojen leta 1969, je danes župnijski pomočnik v kraju San Martino Siccomari blizu Pavie v italijanski Lombardiji. Režiser Pino Lenti je o njegovem življenju posnel film z naslovom Od črne do rjave, ki bo v Italiji premierno predvajan letos.
O njegovem spreobrnjenju so pred časom poročali v reviji Famiglia Cristiana.
“Jaz sem živ primer, da vstajenje ni zadnji dan, da lahko vstanete tudi v resničnem življenju. Zgodi se, ko prideš iz smrtne situacije in rečeš: ‘Uspelo mi je in nisem bil sam, nekdo mi je pomagal. Bog obstaja,'” je brat Antonio razgrnil svojo zgodbo v katoliškem tedniku.
Preberite še:
“Zadeval sem se z vsem, kar je bilo pri roki”
Od trave do heroina
“Če bi me danes kdo prepričeval, da je Bog fikcija, ne bi nikoli več verjel, ker imam resnično, živo izkušnjo Boga.” V času opravljanja službe mornarja se je na krovu ladje, kjer je delal, srečal z marihuano. “Začel sem malo za zabavo, malo zato, ker so to počeli drugi. Ko so nas preverjali glede uživanja drog, si nisem mislil, da bodo kaj odkrili. A sem zaradi tega izgubil službo, ki mi je bila všeč, počutil sem se kot zguba.”
Po odhodu iz mornarice je ostal brez dela, brez cilja in brez pravega pomena za življenje. Preživljal se je s kratkotrajnimi deli, nato odprl majhno trgovino. Denarja mu kljub temu ni manjkalo, tudi ne različnih žensk in slabe družbe. Prek tega je od trave prešel do postopnega uživanja heroina. Heroin je postal njegov smisel.
Preberite še:
Svetniki, ki so se spopadali z odvisnostjo
“Drogi sem hotel reči ne”
“Za vsako ceno sem se želel izvleči iz odvisnosti od heroina, in sicer z lastnimi močmi. Mamo sem prosil, naj mi stoji ob strani v najtežjih trenutkih, ko ne spiš, ko bruhaš, ko imaš halucinacije. Odhod v skupnost sem pustil kot drugo izbiro. Vedel sem, da imam voljo, da jemanju drog dokončno rečem ne.”
Z močno voljo je prenehal uživati heroin in nadaljeval delo trgovca, a s praznino v notranjosti. “Po prenehanju uživanja drog,” prizna brat Antonio, “padeš v depresijo. Tudi zato, ker je treba pobegniti od vseh okoliščin, ki so do tega trenutka animirale tvoje življenje. Moj dan je bil sestavljen takole: dom – delo – dom. Moj izhod iz rutine je bilo poslušanje Mozartove maše. Ves dan sem jo imel v glavi, v slušalkah. Poslušal sem jo in bral, a moje življenje je ostajalo enolično.”
Preberite še:
Od pijanca in zasvojenca do zavetnika bolnikov in bolnišnic
Bodoči frančiškan
Nekega januarskega večera leta 1992 je Antonio začutil potrebo po tem, da bi se z nekom pogovoril. Po koncu službe je stopil v bližnjo cerkev, “morda zaradi tega, ker sem kot otrok hodil v cerkev. Iskal sem nekoga, s katerim bi se lahko pogovoril, se mu izpovedal. Srečal sem duhovnika, nekoliko starejšega od mene, zaradi katerega sem se takoj počutil dobrodošel. Tista spoved je bila zame prelomna. Ponovno sem začenjal postajati jaz. Tam se je začela tudi moja pot ponovnega iskanja vere.”
Pot razločevanja
Od tam naprej se je postopoma odpirala pot njegovega razločevanja. Postal je dejaven v tamkajšnji župniji, vsakodnevno se je udeleževal svete maše in animiral mladinsko skupino. “Po štirih letih sem spovednika, ki je medtem postal moj duhovni spremljevalec, prosil, naj mi omogoči izkušnjo pri bratih benediktincih. Z njimi sem začel pot razločevanja, vendar sem čutil, da potrebujem življenje bratstva in ne le tišine in molitve.” Po tej izkušnji se je decembra 1997 pridružil frančiškanom.
Preberite še:
Pot iz pekla zasvojenosti kažejo tisti, ki jo poznajo iz prve roke
Duhovnik, ki ga imajo mladi radi
To je postalo njegovo poslanstvo leta 2005, duhovniško posvečenje pa je prejel pet let pozneje. V tem času je zaključil diplomsko nalogo na Inštitutu za ekumensko-patristično teologijo svetega Nikolaja v Bariju, postal pomočnik župnika, skrbi za brata v formaciji, septembra 2016 pa je postal župnik.
Zgodba o spreobrnjenju nas uči, kako nas lahko Gospod odpelje iz še tako temnega tunela in nas popelje na svojo pot, tudi ko pred seboj ne vidimo niti ene luči.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
“Najhujši obraz virusa je to, da svojega dragega, ki ne živi s teboj, ne moreš močno objeti”
Preberite še:
Najlepše poročne obleke za leto 2021
Preberite še:
5 svetnikov, ki so radi igrali šah
