Glasba, šport, kiparjenje so najljubši konjički diakona Petra Čemažarja, ki smo ga povabili v rubriko Moške skrivnosti “Vesel sem, ko vidim, da ljudje razumejo, kaj želim povedati, če jim predam nekaj navdušenja, veselja,” pravi Peter Čemažar, diakon, ki bo letos prejel duhovniško posvečenje. “Zdi se mi, da je svet prav zdaj zelo lačen Boga,” ugotavlja. Pobližje ga spoznajte v Moških skrivnostih.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Težko bi rekel zase, da kak stereotip zelo presegam, rušim. Nikoli se tudi vanje nisem posebno poglabljal. Gotovo pa tudi zame velja, da se zanimam za šport, tehniko in da s prijatelji ob poletnih večernih debatah najraje naročim pivo.
Preberite še:
Mož in oče mehkega srca ter nalezljivega nasmeha razkriva, pri čem ga žena najbolj pohvali
Kovali ste načrt, da bi v prihodnosti imeli družino. Imeli ste dekle. Na kakšen način in kdaj je vmes posegel Božji klic?
Res sem imel drugačno predstavo o tem, “kaj bom, ko bom velik”. Klic sem začutil, ko sem se spraševal, čemu želim zares posvetiti življenje, na katero fakulteto se vpisati … Takrat me je preletela misel: “Peter, kaj če bi postal duhovnik?” Sprva sem jo zelo zavračal, a nekako me je stalno grizla in spremljala … Dokler se nisem ob branju Božje besede, molitvi, pogovoru z drugimi odločil, da pogledam, kakšna je ta pot, na katero, sem verjel, me kliče On.
Vaš najljubši svetnik je sveti Jožef. Katere njegove značajske lastnosti so vam v največjo spodbudo?
Na prvo mesto je postavil Jezusa in Marijo. Sprejel je, da so Božji načrti nad našimi in so nam velikokrat sprva nerazumljivi.
Videli smo vas med drugim tudi v mladostniškem puloverju s kapuco, pod njim pa ste nosili srajco s kolarjem. Pri katerih stvareh kljub svojemu diakonskemu stažu še ohranjate mladostniško spontanost, energijo, morda kdaj tudi navihanost?
Upam, da bom kanček tega vedno in povsod ohranjal. 😊
Vas kdaj prime, da bi šli “žurat”?
Prav žurat ne. Gotovo pa tudi mi rabimo čas za sprostitev in prijetno družbo.
Preberite še:
“Prežeti smo z miselnostjo, da nam bodo srečo prinesli bančni račun, nazivi ali najnovejši iPhone”
“Najbolj zabaven dogodek v letih mojega bogoslovja se je zgodil, ko …”
Jih ni tako malo. Pomislite, nas je le dobrih 20, ki živimo skupaj pod eno streho, pa da nam nič neumnega ne bi prišlo na pamet … Se pa včasih iz kakšne take neumnosti rodi kaj lepega. Tako smo, ko sem bil v prvem letniku, v atriju za silo postavili mrežo za odbojko. In kmalu razbili nekaj oken. Takrat so nam zaradi tega odbojko prepovedali. Danes pa imamo zaradi te ideje znotraj atrija pravcato igrišče in tudi okna so dobila mrežo za zaščito, pri igri pa se nam pridruži tudi vodstvo.
“Najbolj sem vesel, ko lahko vero, ki sem jo prejel, posredujem tudi drugim,” ste dejali pred kratkim. Kako to počnete na najbolj konkreten način in kakšne odzive dobivate?
Letos sem kot diakon poslan v župnijo Zagorje, kjer poučujem verouk in sodelujem pri župnijskem življenju, enkrat mesečno pridigam, obhajam bolnike … Zadnje čase se je pastorala v veliki meri preselila na družbena omrežja.
Glede odzivov pa: vesel sem, ko vidim, da ljudje razumejo, kaj želim povedati, če jim predam nekaj navdušenja, veselja. A vendar Bog dela na tihem. In za najbolj ključne odzive srca velikokrat ne vemo. Bog pa jih pozna, saj so vendarle Njegovo delo.
Preberite še:
Kdo je pravi “dedec”? Moder mož, ki je pripravljen tudi zapustiti udobje svojega “prav”
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Veliko jih imam, pa se težko odločim za najljubšega. A naj izpostavim kiparjenje. Oblikuješ glino, snov in naenkrat ta začne dobivati podobo. Čeprav ji ne moreš dati življenja, pa lahko tistemu, ki jo gleda, spregovori. In če Bog da, spregovori o Lepoti, o Večnem, morda celo o Njem.
Teološka fakulteta v petek, 22. januarja, in v soboto, 23. januarja, organizira zanimive klepetalnice, ki odgovarjajo na vprašanja o študiju, duhovnosti in športu, zaposlitvi po študiju, odnosih med študenti in profesorji, o teoloških resnicah in o Svetem pismu. Več informacij najdete na tej povezavi.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Vere, upanja, ljubezni. Ker nam jih Bog daje zastonj in obilo ter jih v tem smislu nikakor ne primanjkuje. A dostikrat mi raje izberemo strah, obup, egoizem.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Morda ravno odločitev za duhovni poklic. Zavedel sem se namreč, da se mi s tem moji življenjski načrti postavijo na glavo in da je nadaljnja pot smiselna le, če se prepustim Njemu. Hkrati je to potegnilo zraven še mnogo drugih vprašanj. O Bogu, o odnosih, o smislu, življenju nasploh. Če sem iskren, me ta dogodek, to obdobje odločanja v mislih spremlja vsak dan.
Preberite še:
Po poroki je “več veselja, sprehodov, dobrih večerov, a tudi butastih in manj butastih prepirov”
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Gotovo pri sveti maši in ob redni molitvi. Največkrat pa tudi na sprehodu po Ljubljani z rožnim vencem med prsti. Najde se dobra knjiga, gotovo pa ne smem pozabiti tudi na kakšno debato s prijatelji. Da, Bog nam govori na različne načine, moram reči, da je kar izviren.
Vaša največja osebna želja/cilj za prihodnost?
En cilj imamo, in to so nebesa. Glede drugih ciljev pa: “Dovolj je dnevu njegova lastna teža.” (Mt 6,34)
Preberite še:
“Vsako jutro sem začela izročati Gospodu. To me je osvobodilo strahu pred okužbo”
Preberite še:
Najprej droge in halucinacije, nato je postal redovnik. Njegova zgodba bo kmalu upodobljena v filmu
Preberite še:
“Najhujši obraz virusa je to, da svojega dragega, ki ne živi s teboj, ne moreš močno objeti”
