Ženska ženski – patronažna medicinska sestra, mednarodna svetovalka za dojenje in voditeljica projekta RadŽivim za otrokeKer ima rada ljudi, se je Albina Linasi odločila za poklic babice, ki “pomaga porajati novo življenje”. Danes sicer tega neposredno ne dela, saj je zaposlena kot patronažna medicinska sestra, vendar je tudi to poklic, pri katerem je veliko stika z ljudmi. “Z njihovimi lepimi in težkimi trenutki,” pravi Albina, ki je med drugim tudi mednarodna svetovalka za dojenje IBCLC in sodeluje v Nacionalnem odboru za spodbujanje dojenja pri Unicefu.
Zelo dejavna je tudi v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec. “Včasih se hecam, da ne vem, kje je bolj pestro, v službi ali po službi.” Osrednji projekt pri katerem sodeluje, je RadŽivim. Gre za vse generacijski projekt Pastoralne zveze, kjer sta z župnikom Simonom Potnikom odgovorna za vse “RadŽivime”. Kot voditeljica je še posebej vpeta v projekt RadŽivim za otroke. To so, kot pojasni Albina, enotedenske duhovne počitnice na morju v Izoli. Udeleženci pridobijo izkustvo sobivanja v skupnosti, odgovornosti in skrbi drug za drugega. V vsakem terminu je 30 otrok udeležencev in 15 članov pripravljalne ekipe (animatorji, voditelji, kuharji). Rdeča nit RadŽivima temelji na Zgodbah iz Narnije.
Sicer pa se Albina zelo rada ukvarja tudi s športom. Je namreč navdušena caminovka, ljubiteljica nordijske hoje in kolesarjenja, to zima pa je odkrila tudi turno smuko in ugotovila, da je to najboljši zimski šport. Rada ima gore, rada bere, poje, posluša glasbo in potuje.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Če govorimo o idealnem, bi to bilo na RadŽivimu, kjer sem z otroki in ljudmi, ki jih imam rada. Običajno se zbudim prej in grem zaplavat, potem pa v dobri družbi spijem jutranjo kavo. Običajno pa, da se zbudim naspana in da imam dovolj časa, da v miru pojem zajtrk in ob prebiranju Božje besed spijem kavo. Če vstanem pravi čas, mi uspeva.
Preberite še:
Tako mlade pa že babice?
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Da bo zdaj pa res treba k frizerju. 😊 Običajno sem pa tako zaspana, da se sploh ne opazim v ogledalu. Par let nazaj smo v naši Pastoralni zvezi ženske imele postno navezo in od takrat imam s šminko napisano na ogledalu Ljubi svojega bližnjega kakor samo sebe. Kadar premorem toliko svežine, opazim to misel.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Nisem ravno tiste vrste ženska, ki bi o tem razmišljala in se s tem veliko ukvarjala. Če pa že hočete, menim, da zato, ker želim poudariti svojo ženstvenost.
4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite bližnjim in tistim stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Sicer sem zelo rada med ljudmi in mi nikoli ni bilo škoda časa, ki sem ga prebila z nekom. V tem koronačasu so se stiki preselili bolj na Zoom, telefon, messenger itd. Ni isto, sem pa hvaležna za vse tehnikalije, ki obstajajo. V začetku epidemije, sem začela vsem mladim, prijateljem, znancem po jutrih pošiljati taka pozitivna slikovna sporočilca in to počnem še vedno. Tudi tako imam občutek, da sem z njimi. Odzivi pa so tudi lepi in zdaj pač tako ostajamo povezani.
Zelo rada sem v naravi in prvi “lockdown” je bil res tak privilegij, saj sva s prijateljico vsak dan prehodili po 13 kilometrov in to 68 dni – to je bil pravi Camino. Sem pa letos odkrila svoj najljubši zimski šport – turno smuko, in če le vreme dopušča, najdem čas. Ko mi nekaj veliko pomeni, sem zelo iznajdljiva in vztrajna, da najdem čas.
Preberite še:
Bodibilder, ki rešuje življenja na oddelku za covid: “Daješ del sebe. To je največ.”
5. Ste diplomirana babica in opravljate delo patronažne medicinske sestre v Slovenj Gradcu. Leto 2020 je gotovo najbolj zaznamoval boj z epidemijo. Kaj se vas je pri vašem delu na terenu najbolj dotaknilo?
V začetku je bilo res negotovo, nismo vedeli, kaj se dogaja, vsake dve uri smo dobivali nova navodila. Bila sem tudi med prvimi, ki sem morala na testiranje, ker sem predavala na nekem seminarju, kjer je prišlo do okužb. Takrat me je bilo res strah, ker sem bila z ogromno ljudmi v stiku. V službi, v župniji.
Tako sem začela vsako jutro izročati Gospodu, da bom naredila, kar je v moji moči, on pa naj varuje moje delo, da ne bi komu prenesla okužbe. To me je osvobodilo strahu pred okužbo. Tako sem bila na razpolago tudi za druga delovna mesta in lahko sem spodbujala sodelavce, med katerimi je bilo čutiti strah in stisko. To se je še toliko bolj čutilo med ljudmi, zlasti med starejšimi.
Patronažna služba je poleg nujne medicinske pomoči ostala edina služba, ki je nemoteno delala naprej. Vsi ostali so se hermetično zaprli v ustanove. Najbolj se me je ob tem dotaknila hvaležnost ljudi, ko sem prihajala na patronažne obiske, ostajala z njimi. Pa seveda, da se življenje ne ustavi, ko se zgodijo čudne stvari, kot je epidemija. Vseeno je bilo veliko novorojenčkov in to vedno daje upanje.
Preberite še:
Zdravnik ob bolnikih s covidom: “Kristjani imamo več razlogov, da se ne vdamo strahu”
6. Kako vas vaš poklic dopolnjuje in bogati?
Zelo rada imam poklic, ki ga opravljam. V letošnji epidemiji sem se pa tega še bolj zavedla. Med “lockdownom”, ko je bilo vse zaprto, sem bila res hvaležna, da sem lahko hodila v službo. Da smo patronažne medicinske sestre ostale med ljudmi, ne glede na vse okužbe, saj ni bilo več hiše, kjer ne bi bil vsaj eden okužen.
Delo je res pestro, saj spremljamo ljudi od rojstva do smrti.
Doživljam velik privilegij, ko vstopam v domove in sem del njihovega veselja, ko se rodi novo življenje in tudi stiske, strahove, negotovost, žalost, ko se življenje poslavlja. To so tako svete reči in jaz sem zraven.
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Morda se bo slišalo čudno, ampak hvaležna sem za tole epidemijo. Spomnim se tistega četrtka, 12. marca, ko se je vse zaprlo. Bila sem čisto iz sebe in pri tisti zadnji maši sem bila tako besna na Boga, zakaj se vse to dogaja.
Potem pa me je zjutraj prešinila misel, da se je treba za vse zahvaljevati, in sem poskusila. Bilo je zelo čudno in sprva težko najti stvari, za katere bi se ta dan zahvalila. Pa sem jih našla. S tem pa se je vse spremenilo. Moja perspektiva, moje notranje občutje. Noro. Čudež hvaležnosti. Vse sem začela dojemati povsem drugače in dogajati so se začele čisto nove, lepe stvari. Pa še kuhati sem se naučila. 😊
Preberite še:
Da brat Jurij lahko obiskuje bolnike s covidom, si je po 17 letih obril brado!
Preberite še:
“Moj mož je bil odvisnik, živel je na ulici. Potem je našel mir, veselje in družino”
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Bolj glasba in gibanje na svežem zraku. Pa ta čudež hvaležnosti.
9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Z molitvijo – vsako jutro berem dnevno božjo besedo, tedensko adoracijo, ki smo jo z ekipo pripravljali za prenos preko župnijskega FB Pastir.si, redno spovedjo, poslušanjem slavilnih pesmi. Z mesečnimi srečanji s skupino nosilcev in tudi pri eKatehezi, ki jo pripravljamo za mlade.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
… mi je bilo tako podarjeno in ker smo lepe in zanimive.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
